Loading...
Želim pomagati 2017-07-04T15:30:54+00:00

E-POMOČ

Kaj je nasilje v družini? 2017-04-06T06:56:53+00:00

Nasilje v družini pomeni “vsako dejanje fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja, ki se zgodi v družini ali gospodinjski enoti ali med nekdanjima ali trenutnima zakoncema ali partnerjema, ne glede na to, ali storilec še prebiva ali je prebival z žrtvijo”. Moški in ženske so lahko tako žrtve kot tudi povzročitelji nasilja v družini.

O nasilju v družini govorimo tudi kot o intimno partnerskem nasilju.
Kaj je nasilje nad ženskami? 2017-04-02T17:24:39+00:00

Nasilje nad ženskam “je kršitev človekovih pravic in oblika diskriminacije žensk in pomeni vsa nasilna dejanja zaradi spola, ki povzročijo ali bi lahko povzročila fizične, spolne, psihične ali ekonomske posledice ali trpljenje žensk, vključno z grožnjami s takimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, ne glede na to, ali do njih pride v javnem ali zasebnem življenju.” [1]

Nasilje v družini je ena od najbolj skritih in pogostejših oblik nasilja nad ženskami. Prisotno je v vseh družbah in kulturah. Znotraj družinskih odnosov so ženske vseh starosti žrtve različnih oblik nasilja.

Nasilje v družini je razširjeno v vseh družbah in kulturah.
Kaj je nasilje zaradi spola? 2017-04-02T17:25:02+00:00

Nasilje zaradi spola je “nasilje, usmerjeno proti drugi osebi zaradi njenega spola (vključujoč spolno identiteto/spolni izraz) ali nasilje, ki je nesorazmerno usmerjeno proti osebam določenega spola. Ženske in dekleta, vseh let in ozadij, so najpogosteje žrtve nasilja zaradi spola. Takšno nasilje je lahko fizično, spolno ali psihično.” (več informacij tukaj).

Koga prizadane nasilje v družini? 2017-04-02T19:53:49+00:00

Nasilje v družini v večini primerov prizadene ženske. Žrtve nasilja so lahko tudi moški. Prizadene različne osebe, ne glede na njihovo starost. Prisotno je tako v heteroseksualnih kakor tudi v homoseksualnih intimnopartnerskih zvezah.

Ena od treh žensk poroča o eni od oblik fizične ali spolne zlorabe od 15. leta naprej. 13 milijonov žensk v EU je doživelo fizično nasilje v 12 mesecih pred sodelovanjem v raziskavi (več informacij tukaj).

Za več informacij si lahko ogledate interaktivni pregled podatkov, kjer so na voljo rezultati raziskave, ki jo je izvedla Agencija Evropske Unije za temeljne pravice – FRA.

Nasilje v družini prizadane številne najbolj ranljive posameznice in posameznike.
Kje se dogaja nasilje v družini? 2017-04-04T13:09:38+00:00

Nasilje v družini se dogaja povsod po svetu ter prizadene ljudi različnih socialnih, kulturnih ozadij, različnih ras, ne glede na ekonomski status.

Ali so tudi otroci žrtve nasilja? 2017-04-04T14:09:40+00:00

Da!

Nasilje, ki ga doživljajo otroci, ima negativne posledice na njihovo fizično in duševno zdravje ter osebnostni razvoj. Otroci so najpogosteje žrtve nasilja v domačem okolju, znotraj najožje socialne mreže (družina, sorodniki, okolica in vrstniki).

Otroci so lahko žrtve psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega nasilja ali zanemarjanja.
Katere so oblike nasilja v družini? 2017-04-04T14:08:24+00:00
  • psihično nasilje,
  • spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnimi zlorabami otrok),
  • fizično nasilje,
  • zalezovanje,
  • ekonomsko nasilje,
  • zanemarjanje.
Katere so oblike nasilja zaradi spola? 2017-04-04T14:07:35+00:00
  • nasilje v intimnopartnerskih odnosih,
  • spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnim napadom in nadlegovanjem ali zalezovanjem),
  • trgovino z ljudmi (vključno s prostitucijo),
  • prisilno delo,
  • suženjstvo,
  • škodljive prakse, kot so prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in tako imenovani zločini iz “časti”.
Kaj je psihično nasilje? 2017-04-04T14:06:40+00:00

Psihično/čustveno nasilje:

  • poniževanje, zmerjanje, npr. debel/a si, grd/a, neumen/a, nor/a, narkoman/ka,
  • prepričevanje osebe, da je »nor/a«,
  • stalno diskreditiranje, izpraševanje ali zasliševanje,
  • vzbujanje občutka krivde,
  • zmanjševanje samozaupanja,
  • stalno obtoževanje žrtve, da »vara«,
  • grožnje s samomorom,
  • grožnje z nasiljem, grožnje z nasiljem nad otroki, nad sorodnicami/sorodniki, prijateljicami/ prijatelji, hišnimi ljubljenčki,
  • grožnje, da jih bodo dali zapreti v psihiatrično bolnišnico, da jih bodo prijavili policiji ali centru za socialno delo, zlasti če žrtev uporablja droge ali alkohol ali ima težave v duševnem zdravju,
  • grožnje, da bodo o statusu priseljenca/priseljenke obvestili pristojne službe,
  • grožnje, da bodo pokazali pornografske podobe žrtve ponudnikom storitev, družini, prijateljicam/prijateljem, delodajalki/delodajalcu,
  • izolacija partnerja/partnerke, otrok od prijateljic/prijateljev, sorodnic/sorodnikov …
Kaj je spolno nasilje? 2017-04-04T14:05:24+00:00

Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. [2]

Spolno nasilje:

  • posilstvo,
  • spolna zlorabe otrok,
  • žaljenje, poniževanje, pripombe s spolno konotacijo,
  • zavračanje spolnosti ali naklonjenosti,
  • uvedba »pravil oblačenja«, npr. za nošenje bodisi oblačil s spolno konotacijo bodisi takšnih, ki štejejo kot skromna, zadržana,
  • siljenje v spolne odnose,
  • siljenje v gledanje pornografije ali sodelovanje pri izdelavi pornografskih posnetkov,
  • zvodništvo nekoga, torej siljenje v spolne odnose z drugimi ljudmi, v zameno za denar, droge itd.,
  • uporaba tehnologije, da bi pridobili žrtev, da bi objavila svoje gole fotografije, fotografije s spolno vsebino,
  • preprečevanje ali prepoved uporabljanja kontracepcije, kar lahko povzroči spolno prenosljive okužbe in/ali neželene nosečnosti.
Kaj vse je fizično nasilje? 2017-04-04T14:04:01+00:00

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. [2]

Fizično nasilje:

  • udarjanje, brcanje, grizenje,
  • vlečenje za lase,
  • utapljanje,
  • zbadanje,
  • ožiganje,
  • omejevanje zdravil,
  • metanje predmetov,
  • povzročitev splava,
  • femicid (umor ženske v intimnopartnerski zvezi).
Kaj je ekonomsko nasilje? 2017-04-04T14:03:08+00:00

Ekonomsko nasilje je oblika nasilja, ki vključuje vse oblike poniževanja in prevlade nad žrtvijo z odrekanjem pravic, ki se nanašajo na zaslužek in sredstva za preživetje. Nekatere oblike tovrstnega nasilja vključujejo omejitev pravice do zaposlitve in pravice, da upravljajo s svojim denarjem, siljenje v finančno odvisnost ali prisilo žrtve, da prevzame celotno finančno breme za povzročitelja nasilja.«[4] Ekonomsko nasilje je tudi neplačevanje preživnine za otroka.

Finančno/ekonomsko nasilje:

  • preprečevanje zaposlitve,
  • nadlegovanje žrtve na njenem delovnem mestu,
  • onemogočanje dostopa do denarja,
  • kraja denarja (partnerju/partnerici, otrokom, članom/članicam družine),
  • igranje iger na srečo na način, ki ogroža življenjski standard družine,
  • izvajanje nadzora nad izdatki žrtve in njenimi dejavnostmi,
  • samostojno sprejemanje pomembnih finančnih odločitev,
  • povečevanje dolgov,
  • onemogočanje dostopa do denarja, da lahko s tem uveljavi/izsili neko dejanje, aktivnost,
  • uničevanje lastnine žrtve,
  • neplačevanje preživnine za otroka.
Kaj je zanemarjanje? 2017-04-04T14:02:05+00:00

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki takšno skrb potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin. [2]

Kaj je zalezovanje? 2017-04-04T14:01:04+00:00
  • sledenje, pojavljanja na mestih, kjer se zadržuje žrtev,
  • pošiljanje neželjenih daril, pisem, čestitk ali e-pošte,
  • poškodovanje lastnine (nepremičnine, avto …),
  • nadzorovanje telefona ali računalnika,
  • uporaba tehnologije (skrite kamere, GPS-a za sledenje, itd.),
  • vožnja mimo, čakanje pred ali obisk na domu, v šoli ali v službi žrtve,
  • grožnje o poškodovanju žrtve, njene/njegove družine, prijateljev/prijateljic ali hišnih ljubljenčkov,
  • zbiranje podatkov o žrtvi z uporabo javnih podatkov ali spletnih brskalnikov, najemanje preiskovalcev, brskanje po smeteh ali kontaktiranje prijateljic/prijateljev, družine, sosed/sosedov ali sodelavk/sodelavcev,
  • objavljanje informacij ali širjenje govoric o žrtvi preko interneta, na javnem mestu ali »od ust do ust«,
  • druga dejanja, s katerimi se nadzoruje, sledi ali ustrahuje žrtev.

Več o zalezovanju lahko preberete tukaj.

Kaj je psihična zloraba otrok? 2017-04-04T13:58:34+00:00

Psihična zloraba otrok je vzorec vedenja, ki škoduje otrokovemu čustvenemu razvoju ter občutku lastne vrednosti. Vključuje pogosto kritiziranje, grožnje ali zavračanje ter odrekanje ljubezni, podpore ali skrbi. Čustveno zlorabo je pogosto težko dokazati. Čustvena zloraba je skoraj vedno prisotna v primerih, ko so zaznane tudi druge oblike trpinčenja. [5]

Kaj je fizično nasilje nad otroki? 2017-04-04T13:57:52+00:00

Fizično nasilje je namerna, neslučajna zloraba fizične sile, ki pri otroku povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Gre za različna nasilna dejanja: udarce, pretepanje, brcanje, grizenje, tresenje, metanje, zabadanje, davljenje, udarci (z roko, palico, pasom ali drugim predmetom), zažiganje ali škodovanje otroku na drug način. Nasilje lahko povzročajo eden ali oba starša, skrbnik/skrbnica ali druge osebe, ki so odgovorne za otroka. [5]

Kaj je zanemarjanje otrok? 2017-04-06T13:16:02+00:00

Zanemarjanje otrok je pomanjkanje skrbi za otrokove osnovne potrebe s strani staršev, skrbnikov ali drugih odraslih, ki so odgovorni za skrb za otroka. Zanemarjanje je lahko:

  • fizično (npr. pomanjkanje zagotavljanja ustrezne prehrane, prebivališča ali pomanjkanje primernega nadzora);
  • zdravstveno (npr. pomanjkanje zagotavljanja nujnega medicinskega zdravljenja ter zdravljenja v primeru težav v duševnem zdravju);
  • izobraževalno (npr. nezagotavljanje možnosti za izobraževanja otroka, nezagotavljanje skrbi za otrokove posebne izobraževalne potrebe);
  • čustveno (npr. nepozornost do otrokovih čustvenih potreb, odrasli otroku čustveno niso na voljo, dopuščanje možnosti, da otrok uživa alkohol ali druge droge …) [5]
Kaj obsega spolna zloraba otrok? 2017-04-04T13:54:20+00:00

Spolna zloraba otroka je izkoriščanje otroka v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali z osebo, ki je starejša od njega. Pri tem je otrok zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja teh oseb. Zaradi neenake moči v odnosu med njim in drugo osebo otrok nima možnosti, da bi zavrnil spolno aktivnost, usmerjeno nanj. [7]

Spolna zloraba je vključevanje, uporaba, prepričevanje, spodbuda, napeljevanje ali prisila kateregakoli otroka k vključevanju v kakršnokoli vedenje z eksplicitno spolno vsebino ali v simulacijo takšnega vedenja. [5]

Spolna zloraba otrok vključuje aktivnosti kot so dotikanje otrokovih intimnih delov telesa v okoliščinah, ki družbeno niso sprejemljive, siljenje otroka, da se dotika intimnih delov telesa druge osebe, nespodobno razkazovanje odrasle osebe pred otrokom, siljenje otroka, da razgali svoje intimne dele telesa v neprimernih okoliščinah, kontakt spolovila odrasle osebe z otrokovim spolovilom in druge podobne oblike telesnega stika, izkoriščanje otroka za izdelavo posnetkov spolne zlorabe otroka, siljenje otroka v različne druge aktivnosti s spolno vsebino. [7]

Če se otroci ne vedejo primerno, niso dovolj delavni v šoli, so nesramni itd. – ali je »na mestu«, da so starši zato nasilni do njih? 2017-04-04T13:52:55+00:00

Ne!

Starši, ki so nasilni do otrok, prenašajo odgovornost za nasilje na otroke, rekoč da se otroci niso vedli primerno, niso dovolj delavni v šoli, so nesramni ipd. Vse to so izgovori. Odgovornost staršev je, da si poiščejo pomoč,  prenehajo z nasiljem ter zaščitijo otroke.

Vsi otroci imajo pravico, da živijo v domu brez nasilja, imajo pravico, da so ljubljeni ter da je za njih poskrbljeno.
Ali je telesno kaznovanje otrok nasilje v družini? 2017-04-04T13:50:56+00:00

Da, nasilje v družini vključuje vse oblike fizičnega nasilja.

Ali so lahko tudi moški žrtve nasilja v družini? 2017-04-04T13:49:12+00:00

Tudi moški so lahko žrtve nasilja v družini. Nasilje se lahko zgodi moškim v vseh kulturnih okoljih, ne glede na leta, izobrazbo, poklic.

Moški so lahko žrtve nasilja v družini s strani moških ali žensk. Raziskave kažejo, da se nasilje dogaja v heteroseksualnih intimnopartnerskih odnosih v enaki meri kot v homoseksualnih.

Več o nasilju, ki ga doživljajo moški v homoseksualnih intimnopartnerskih odnosih je dostopno na Gay Men’s Domestic Violence Project.

Večinoma so moški fizično močnejši od žensk, vendar to ne pomeni nujno, da je zanje zato lažje prekiniti nasilje in/ali zapustiti intimnopartnerski odnos, v katerem doživljajo nasilje.

Kaj je nasilje nad starejšimi osebami? 2017-04-04T13:45:45+00:00

Nasilje nad starejšimi osebami (starejšimi od 65 let) se dogaja tako v družinah kot v institucijah ali s strani drugih ljudi. Najpogostejše oblike nasilja in zlorabe starejših oseb so zanemarjanje (npr. odtegnitev stvari, pomembnih za življenje), fizično nasilje (klofute, puljenje las, udarjanje, porivanje, stresanje itd.), psihično oziroma čustveno nasilje (zmerjanje, poniževanje, žaljenje, grožnje, zaklepanje v hišo ali stanovanje, onemogočanje stikov z drugimi osebami itd.), finančna ali materialna zloraba (kraje, zlorabe bančnega računa ali kreditnih kartic, ponareditev podpisa, prisilen podpis pogodb, oporoke itd.).

Kaj je institucionalna zloraba starejših? 2017-04-04T13:44:43+00:00

Institucionalna zloraba starejših se dogaja v okolju institucij, kot na primer v domovih za starejše, v bolnišnicah, drugih institucijah itd. Storilci/storilke so lahko iz kroga družine, zaposleni/zaposlene, sostanovalci/sostanovalke).

Kaj obsega nasilje in zlorabe transspolnih oseb? 2017-04-04T13:43:29+00:00

Transspolne osebe doživljajo svojevrstne oblike zlorab v družini. [6] Transspolne osebe so lahko glede na spolno usmerjenost tudi lezbijke, geji ali biseksualke/biseksualci, kar lahko predstavlja ranljivost za številne oblike diskriminacije, težave.

Zlorabe transspolnih oseb v družini lahko vključujejo:

  • grožnje z razkritjem spolne identitete brez privoljenja osebe, npr. delodajalki/delodajalcu, družini ali okolici;
  • kritiziranje osebe, da ni prava ženska/moški, če se je šele pred kratkim razkrila ali pa bila deležna operacije za spremembo spola;
  • poskus prepričati osebo, da si zasluži zlorabo, saj njeni hormoni vplivajo na njeno vedenje;
  • omejevanje denarja, potrebnega za tranzicijo (zdravila, obleke ali operacijo); omejevanje zdravil (hormonov);
  • siljenje oseb v operacijo za spremembo spola;
  • spolna ali čustvena zloraba – osredotočeno na dele telesa, ki se jih oseba morda sramuje ali pa se čuti »odrezana« od njih;
  • zavračanje uporabe zaimkov ali imena osebe ter norčevanje iz spolne identitete preko kritiziranja videza, oblačil ali glasu, ter številne druge reči.
Kaj je trgovina z ljudmi? 2017-04-04T13:42:37+00:00

Trgovina z ljudmi je zloraba oseb z namenom izkoriščanja in zaslužka. Gre za hudo kršitev človekovih pravic, saj človek postane stvar, s katero se trguje. Osebo si nekdo lasti in njegova/njena svoboda ji/mu je odvzeta.

Katere oblike trgovine z ljudmi poznamo? 2017-04-04T13:41:12+00:00
  • Prisilna prostitucija
  • Prisilno delo
  • Prisilno beračenje
  • Prisilne poroke
  • Nelegalne posvojitve
  • Spolna zloraba otrok
  • Posnetki spolne zlorabe otrok
  • Služabništvo
  • Siljenje v izvajanje kaznivih dejanj
  • Trgovanje z organi, tkivi in krvjo

Po podatkih Europola (Evropski policijski urad) je ta od 2013 do 2014 obravnaval 5.909 primerov vpletenosti organiziranih kriminalnih skupin v trgovino z ljudmi, od tega je bilo 90 % trgovanja z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, 5,6 % primerov je bilo povezanih s prisilnim delom, 1,9 % lažnih porok in 0,3 % siljenja v izvajanje kaznivih dejanj. V 1,9 % od vseh primerov so bili vključeni mladoletniki/mladoletnice, večinoma dekleta prisiljene v prostitucijo in otroci prisiljeni v beračenje. (več informacij tukaj).

Trgovina z ljudmi je moderna oblika suženjstva v 21. stoletju in ena od dejavnosti mednarodnih kriminalnih skupin.
Ali sta nasilje v družini in nasilje zaradi spola stvar zasebnosti? 2017-04-04T13:39:28+00:00

To je mit. Nasilje v družini in nasilje zaradi spola nista stvar zasebnosti, čeprav se dogajata v intimnopartnerskih odnosih in v domačem okolju. Posledica tega mita je dejstvo, da žrtve redkeje dobijo ali poiščejo pomoč [8].

Družba s sporočili moške dominantnosti ter »naravne« ženske ponižnosti dodaja k ustvarjanju okoliščin, zaradi katerih sta nasilje v družini in nasilje zaradi spola svetovni problem epidemičnih razsežnosti. Nasilje v družine in nasilje zaradi spola je kršitev človekovih pravic. Ta vrsta nasilja torej ne sme ostati del zasebne sfere; intervencije s strani države so ključne, da se preko različnih institucij zagotovi zaščito človekovih pravic.

Katere dejavnike tveganja pri nasilju v družini in nasilju zaradi spola poznamo? 2017-04-04T13:38:20+00:00

Ne obstaja en dejavnik, ki vodi k temu, da oseba povzroča nasilje in zlorablja svojo partnerico/ partnerja in/ali družinske člane, ampak je to posledica interakcije družbenih, situacijskih in individualnih dejavnikov. Dejavniki tveganja imajo osnovno skupno značilnost: povzročitelj/ povzročiteljica nasilja ima potrebo, da vrši popolni nadzor nad svojo partnerko/partnerjem in/ali družinskimi člani.

Povzročitelj lahko prepriča žrtev, da ona ali on zasluži zlorabo/nasilje in da jo/ga je na nek način sam/a izzval/a. Zaradi tega naj bi povzročitelj »izgubil nadzor«. Povzročitelji »ponujajo« različne razloge kot izgovore/opravičila za njihovo nasilno ravnanje. Pomembno je poudariti, da žrtve ne povzročijo nasilja. Povzročitelj lahko nadzoruje svoje vedenje.

Dejavniki tveganja so lahko:

  • pretekle izkušnje kot žrtev nasilja,
  • prepričanje, da je nasilje način, kako rešiti problem,
  • potreba po izvajanju popolnega nadzora nad intimnim partnerjem,
  • vzorec moške dominantnosti (prepričanja, vedenje),
  • prepričanje, da je nasilje način vzgoje otroka,
  • neenakost med spoloma.
Ali zloraba alkohola, drog ter težave v duševnem zdravju povzročijo nasilje v družini? 2017-04-04T13:36:27+00:00

Ne. Zloraba alkohola, drog, stres in težave v duševnem zdravju ne povzročijo nasilja v družini, temveč so to izgovori za izvajanje nasilja. [9].

Ali lahko povzročitelj/povzročiteljica nasilja nadzoruje svoje vedenje? 2017-04-04T13:35:10+00:00

Da. 85 % nasilnih moških je nasilnih le do svoje intimne partnerice ali družinskega člana. Večina je nasilnih le v zasebni sferi, kjer ne pričakujejo negativnih posledic, zaradi česar menijo, da jim je uporaba nasilja dovoljena. Pogosto poškodujejo le dele telesa, ki so skriti z oblačili. To kaže na visoko stopnjo nadzora.

Ali je nasilno vedenje v naravi osebe? 2017-04-04T13:34:08+00:00

Nasilno vedenje ni v naravi osebe. Razlogov za nasilje ni mogoče najti v bioloških značilnosti moških, saj večina moških ni nasilnih. Prav tako niso vse ženske žrtve nasilja; zato ne moremo sklepati, da je vloga žrtve povezana z biološkimi značilnostmi ženske. Zmotno je prepričanje, da si ženske želijo biti žrtve zaradi svoje potrebe, da bi bilo za njih poskrbljeno, da bi jih nekdo vodil.

Kateri so dejavniki tveganja pri nasilju zaradi spola? 2017-04-04T13:32:44+00:00

“Nasilja zaradi spola ima svoje korenine v diskriminatornih kulturnih prepričanjih in stališčih, ki ohranjajo neenakost in nemoč, zlasti žensk in deklet. Različni drugi dejavniki, kot so revščina, pomanjkanje izobrazbe in možnosti preživljanja in nekaznovanost za kazniva dejanja in zlorabe, tudi prispevajo in krepijo kulturo nasilja in diskriminacije na podlagi spola.” [3].

Nasilje ni neposredno povezano z alkoholom ali zlorabo drog, vprašanjem duševnega zdravja, revščine, stopnje izobrazbe, vere, narodnosti itd.
 Noben vzrok ali dejavnik tveganja ne opravičujeta nasilja.
Ranljive skupine, ki so posebej rizične, da postanejo žrtve nasilja v družini, so otroci, starejši ter osebe s fizičnimi, duševnimi ali senzornimi oviranostmi.
Kako se dogaja nasilje v nasilnem odnosu? 2017-04-04T13:28:44+00:00

Nasilje v družini se po prvem nasilnem dogodku postopoma povečuje, tako po obsegu kot tudi pogostosti. Navadno se začne z različnimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev niti ne prepozna kot nasilje. Žrtev počasi prilagaja svoje življenje in sprejema številne omejitve, ki jih določi povzročitelj nasilja, saj upa, da bo na tak način preprečila nasilje. Nasilje se povečuje skupaj z vedno večjo potrebo povzročitelja nasilja po izvajanju moči in nadzora.

Nasilje se običajno začne z različnimi oblikami psihičnega nasilja. Po prvem nasilnem dogodku se nasilje postopoma stopnjuje, tako po obsegu kot po pogostosti.
Če je tako hudo, zakaj žrtev preprosto ne odide? 2017-04-04T13:26:09+00:00

Obstajajo številni razlogi, zakaj žrtve nasilja ne morejo oditi iz odnosa, v katerem doživljajo nasilje. Dejstvo je, da je lahko prekinitev in odhod iz takšnega odnosa zelo nevaren. Najhujše poškodbe ter umori se zgodijo, ko nasilni partnerji ugotovijo, da jih bo žrtev zapustila. Raziskave kažejo, da se 76 % umorov, povezanih z nasiljem v družini, zgodi, ko žrtve zapustijo partnerja, ki je povzročitelj nasilja [13]. Vprašanje ne sme biti »Zakaj žrtev ne odide?«, pač pa »Zakaj povzročitelj nasilja ne preneha?«.

Kaj menite, da so razlogi, da osebe ostanejo v odnosih, v katerih doživljajo nasilje, zlorabo? 2017-04-04T13:24:49+00:00

Razlogi obsegajo:

  • strah,
  • izolacijo, pomanjkanje podpore socialne mreže,
  • finančno odvisnost,
  • čustveno odvisnost,
  • vrednostni sistem (»vrednota zakonske zveze ali družine«, prepričanje, da »otroci potrebujejo očeta in mater« itd.),
  • upanje,
  • sram,
  • občutke krivde,
  • kulturne ovire,
  • pomanjkanje virov pomoči.
Ali ima lahko prekinitev oziroma odhod žrtve iz odnosa, v katerem doživlja nasilja, za posledico stopnjevanje nasilja, nevarnosti? 2017-04-04T13:22:44+00:00
Da. Prekinitev odnosa in odhod od nasilnega partnerja sta pogosto težka. To je lahko povezano s tveganjem, da bo žrtev utrpela še večjo čustveno, psihično in včasih tudi fizično škodo.

Nekatere ženske zapustijo nasilnega partnerja šele potem, ko postane nasilen do otrok, druge pa odidejo, ko otroci odrastejo in postanejo neodvisni. Dejstvo je, da odhod iz nasilnega odnosa lahko predstavlja zelo nevarno situacijo. Zato se ženske odločijo za to pot šele, ko menijo, da nimajo ničesar izgubiti in so pripravljene tvegati svoje življenje. »Raziskave kažejo, da so ženske, ki zapustijo nasilne partnerje, pogosto žrtve hudih telesnih poškodb ali celo umora (femicida). Še posebej so ogrožene, ko se povzročitelj nasilja zave, da ga bo žrtev dejansko zapustila. Ameriška raziskava je pokazala, da je pojavnost umora žensk (femicida), ki zapustijo svoje nasilne partnerje, 75 % višja kot pri tistih, ki ostajajo v nasilnem odnosu.« [10]

Kaj naj naredim, če se žrtev vrne v odnos s povzročiteljem nasilja? 2017-04-04T13:17:23+00:00

Nekatere žrtve se po odhodu iz odnosa, v katerem so doživljale nasilje, odločijo, da se vrnejo v odnos s povzročiteljem nasilja, ker nimajo ustreznih pogojev in dovolj moči, da zdržijo številne negotovosti, stiske in strahove, s katerimi se srečujejo. [11] Pomembno je, da strokovnjakinje in strokovnjaki ter druge osebe, ki lahko pomagajo žrtvi, ostanejo podporni in na voljo žrtvi, da ne bi bila v zadregi, z občutki sramu in bi lahko ponovno zaprosila za pomoč. [13]

Kako se ljudje včasih odzovejo na nasilje? 2017-04-02T19:12:43+00:00

Običajni odzivi ljudi na nasilje so lahko:

  • Zanikanje – nasilje se v resnici ni zgodilo, v tej družini/skupnosti/družbi ni nasilja; žrtve nasilja lažejo.
  • Minimizacija – dejansko je manj nasilja in ni tako hudo, kot se prikazuje; žrtve nasilja pretiravajo; to so samo posamični incidenti.
  • Racionalizacija – do nasilja je prišlo zaradi opravičljivih razlogov; žrtev si je »to« zaslužila; žrtev je izzvala storilca in on/ona se ni mogel/mogla drugače odzvati.
  • Napačna interpretacija – neprimerna, zavajajoča, napačna terminologija ali definicija nasilja.
  • Molk – zaradi prepričanja, da je nasilje v družini zasebna zadeva, moški in ženske, povzročitelji/povzročiteljice nasilja, žrtve nasilja in priče o nasilju ne spregovorijo.
Kakšne so značilnosti družine, v kateri se pojavlja nasilje? 2017-04-05T06:25:32+00:00

V družinah, v katerih se dogaja nasilje, je mogoče prepoznati nekatere skupne značilnosti. Dve glavni značilnost sta visoka stopnja nadzora in zloraba moči s strani povzročitelja nasilja.

Druge značilnosti, ki jih lahko prepoznamo:

  • Družina je izolirana, nima stikov z drugimi, ima šibko socialno mrežo. Članom družine ni dovoljeno preživljanje časa s prijatelji, sosedi, starimi starši …
  • Visoka stopnja nadzora s strani dominantnega partnerja (psihološka, fizična, finančna).
  • Žrtve nasilja v takšnem odnosu preživijo z uporabo različnih strategij preživetja, kot so zanikanje nasilja, minimalizacija nasilja, racionalizacija nasilja, idealizacija družinskega življenja …
  • V družini sta stalno prisotni napetost in negotovost.
Kakšne so posledice nasilja v družini in nasilja zaradi spola? 2017-04-05T06:24:15+00:00

Posledice nasilja v družini in nasilja zaradi spola so raznolike. Ne obstaja edinstvena »kombinacija« posledic, ki bi lahko potrdile nasilje v družini in nasilje zaradi spola.

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola imata lahko različne vplive na zdravje žrtve.

Žrtev lahko izgubi občutek varnosti, nadzora in zaupanja.

Posledice nasilja se lahko odražajo v:

  • spremenjenem načinu razmišljanja, spremenjeni zaznavi sebe, drugih, sveta, težavah s spominom, koncentracijo, nizkih pričakovanjih glede prihodnosti …,
  • spremenjenem čustvovanju,
  • telesnem odzivu, težavah, motnjah, boleznih,
  • vedenju.

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola prav tako predstavljata precejšnje finančno breme za državo (stroški zdravljenja, stroški bolniških odsotnosti, stroški, povezani s preprečevanjem nasilja …).

Splošne posledice nasilja so izguba občutka varnosti, izguba nadzora ter zaupanja.
Kakšne so posledice nasilja nad otroki? 2017-04-05T06:22:18+00:00

Načini, kako se otroci odzivajo na nasilje in posledice, ki jih utrpijo, so različni. Nekatere posledice so jasno vidne in opazne, druge so prikrite, manj prepoznavne. Potrebno je razumeti, kako so različne komponente otrokovega funkcioniranja povezane med seboj (kognitivno, čustveno, telesno funkcioniranje in vedenje). Posledice nasilja je potrebno gledati in ocenjevati v kontekstu razvojnega obdobja, v katerem je otrok, njegovega funkcioniranja v preteklosti in v sedanjosti, aktualne družinske situacije itd.

Posledice so kompleksne

Otroci imajo glede na različna razvojna obdobja vrsto razvojnih potreb. Izkušnje nasilja lahko vplivajo na zadovoljevanje le-teh. Izpostavljenost nasilju lahko vpliva na otrokovo telesno zdravje in razvoj, na otrokovo duševno zdravje in čustveni in vedenjski razvoj, na oblikovanje identitete, samopodobe, na njegove odnose z drugimi ljudmi, veščine skrbi za samega sebe. Stien in Kendall (2004) poudarjata, da rezultati številnih raziskav kažejo na negativne posledice, ki jih imajo izkušnje nasilja in zlorabe v otroštvu na razvoj možganov; posledice, ki fragmentirajo delovanje možganov, negativno vplivajo na dozorevanje možganov, na spomin, učenje.

Občutek varnosti, kontrole in zaupanja

Travmatske izkušnje nasilja porušijo občutek varnosti, občutek kontrole, zaupanje. Kot posledica izkušenj nasilja se lahko spremenijo  otrokove predstave o sebi, o drugih, o svetu.

Težave z regulacijo čustev in vzburjenja

Neustrezen stil navezanosti lahko okvari otrokovo sposobnost reguliranja afektov (Forgash in Copeley, 2008). Slednje je pogosto v primerih, ko je otrok žrtve nasilja v zgodnjem otroštvu. Otrok se nauči »izklopiti« neprijetno pretirano aktivacijo simpatičnega živčevja s spontano aktivacijo parasimpatičnega živčevja. Ponavljanje tega vzorca postane zasnova za kasnejše doživljanje sramu in disociacije kot močno pretiranega odziva na stres (Forgash in Copeley, 2008). Kot posledica travmatskih izkušenj lahko ostanejo možgani budni in pripravljeni na obrambo pred nevarnostjo tudi daljše časovno obdobje. Alarmni sistem organizma je vedno aktiven in stimuliran s travmatskimi spomini. Gre za stanje kroničnega stresa, ki ima neizogibne posledice v telesnem, čustvenem, kognitivnem in vedenjskem funkcioniranju otroka. Pri otrocih, ki so žrtve nasilja, zlorabe, je velikokrat prisotno nihanje med ekstremnim odzivom, vznemirjenjem, preplavljanjem s čustvi in na drugi strani čustveno otopelostjo, neodzivnostjo (Stien in Kendall, 2004). Konstanten občutek ogroženosti, strahu in vsiljujoči se spomini na travmatski dogodek praviloma vodijo do vedenja izogibanja in čustvene otopelosti kot blokade pred bolečimi spomini, doživljanjem.

Disociacija

Gre za pomemben obrambni mehanizem, ki spremlja travmatske izkušnje. Ima dvojno funkcijo: posamezniku pomaga, da se v času travmatskega dogodka, dogajanja, umakne travmatski izkušnji, se izogne bolečini, v nadaljevanju pa odloži integracijo travmatske izkušnje v perspektivo svojega življenja (van der Hart, Nijenhuis, Steele, 2006, v Forgash in Copeley, 2008). Disociacijo pojmujejo kot rešitev za občutek nemoči.

Spomin

Izkušnje nasilja lahko kot travmatske izkušnje na eni strani povzročijo izjemno slikovitost spomina, na drugi strani pa popolno blokado integracije izkušnje. Tako se lahko žrtev nasilja zelo podrobno in živo spomni travmatske izkušnje ali pa se ne spomni ničesar, morda samo fragmentov. Pogosto gre za kombinacijo obojega (van der Kolk in drugi, 2007). Ko otrok govori o travmatičnih izkušnjah, je potrebno upoštevati, da: ni nujno, da bo povedal vse, kar si je zapomnil; določenih okoliščin sploh ni zaznal in niso bile shranjene v spominu; določene vsebine je otrok pozabil; določene vsebine so se »spremenile«, ko so se vsebine, ki si jih je zapomnil, dopolnjevale in mešale z novimi informacijami, ali pa je luknje v spominu »mašil« s svojimi razlagami, novimi informacijami; določene vsebine so bile pod vplivom psiholoških obramb potisnjene v nezavedno; nekaterih stvari se bo lahko spomnil čez čas. Nekateri otroci in tudi odrasli morda ne bodo imeli verbalnega spomina na izkušnje nasilja, čustveni spomin bo shranjen v telesu. Slednje je povezano s tem, da se hipokampus, del možganov, ki omogoča shranjevanje spominov, pri otrocih razvije med drugim in tretjim letom starosti, amigdala, del možganov, ki zazna grozo in strah, pa je zrela ob rojstvu (Burke, 2012, v Van der Kolk, 1996).

Težave v medosebnih odnosih

Otroci, ki so žrtve nasilja, imajo pogosto težave z zaupanjem vase in v druge ljudi, težave z vzpostavljanjem vezi z drugimi, težave v izražanju in sprejemanju naklonjenosti. Pogosto je na eni strani prisotna močna potreba in hrepenenje po bližini in na drugi strani strah pred bližino, ki lahko pomeni rizik za to, da bo otrok v odnosu ponovno prizadet, bo doživel bolečino (Stien in Kendall, 2004). Vezano na medosebne odnose lahko otroci razvijejo vrsto strategij preživetja. Tudi v svetovalnem procesu se bomo soočili z njimi. Včasih lahko otrok potrebuje veliko časa, da se počasi približa v odnosu, da korak za korakom poskuša zaupati. Včasih lahko navzven deluje odprto, a je v resnici umaknjen v sebi. Včasih je otrokovo vedenje moteče, lahko tudi destruktivno. Lahko, da ne želi sodelovati, direktno ali indirektno izraža odklonilen odnos do nas, do svetovalnega procesa, je uporniški. Lahko pa bo zelo vodljiv, sodelujoč, se bo hitro približal v odnosu, nas bo idealiziral. Pri nekaterih otrocih lahko zaznamo izrazito potrebo po tem, da imajo kontrolo v odnosu.

Napačen model

Fizično nasilje, katerega direktna žrtev ali priča je otrok v svoji družini, je lahko zanj »sporočilo«, da je fizično nasilje sprejemljiv način reševanja konfliktov in vplivanja na druge ljudi. Po van der Kolku (1997, v Stien in Kendall, 2004) obstaja pri dečkih, ki so priče nasilju svojega očeta nad njegovo partnerko, 10x večja verjetnost, da bodo tudi sami kot odrasli moški izvajali nasilje nad svojo partnerko, v primerjavi z moškimi, ki kot otroci niso bili izpostavljeni nasilju v partnerskem odnosu.

Iz poglavja »Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoč pri soočanju s posledicami nasilja.« Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. [15]

Katere strategije preživetja uporabljajo otroci? 2017-04-05T06:19:50+00:00

Otroci, tako kot odrasli, razvijejo različne strategije, da bi preživeli izkušnje nasilja. Strategije so individualni vzorci mišljenja in ravnanja, v nadaljevanju so predstavljene samo nekatere:

  • umik vase, pasivnost – da bi bil neopazen, bi se izognil nasilju …,
  • pridnost in poslušnost – da bi preprečil nasilje,
  • uporniško vedenje, destruktivno vedenje … – lahko tudi zato, da bi pritegnil pozornost (»da bi nekdo videl njegovo stisko«),
  • čustvena otopelost,
  • disociacija,
  • preokupacija s tem, da bi sebe, sorojence, odraslega, ki je žrtev v družini, zaščitil pred nevarnostjo nasilja – stalno je »na preži«,
  • stalna pozornost in zaščita odraslega, ki je žrtev nasilja v družini (najpogosteje je to mama) – žrtev želi imeti ves čas »na očeh«,
  • stalna čustvena podpora tistemu, ki je žrtev nasilja v družini,
  • zavračanje tistega, ki je žrtev nasilja v družini,
  • otrok se postavi na stran storilca – zanika, minimalizira nasilje storilca, lahko tudi sam začne izvajati nasilje,
  • bodisi popolno zavračanje nasilja ali pa prevzemanje modela nasilnega ravnanja, ki »ti da občutek moči«,
  • oklepanje pomembne igrače, s pomočjo katere otrok »predeluje« izkušnje nasilja,
  • umik v domišljijski svet,
  • poskuša doseči nadpovprečne akademske dosežke, športne dosežke ali pa popusti pri šolskem delu,
  • prevzame vlogo odraslega v družini, ki mora poskrbeti za gospodinjska opravila, mlajše sorojence …,
  • delinkventno vedenje,
  • zloraba drog, alkohola,
  • motnje hranjenja,
  • samopoškodovanje,
  • samomorilne misli in poskusi samomora,
  • psihosomatske težave, bolezni.

Strategije spoprijemanja otroku pomagajo preživeti in se zaščititi pred nasiljem in so kot take pozitivne, vendar pa so dolgoročno najpogosteje škodljive za njegov osebnostni razvoj. Ustrezna zgodnja zunanja intervencija za zaščito otroka je tako izjemnega pomena za zmanjšanje posledic nasilja, ki jih lahko utrpi otrok.

Iz poglavja »Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoč pri soočanju s posledicami nasilja.« Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. [15]

Kakšni so opozorilni znaki, da je v družini ali v intimnem partnerskem odnosu prisotno nasilje? 2017-04-05T06:18:13+00:00

Žrtve nasilja v družini ali nasilja zaradi spola: [13]:

  • se lahko zdijo kot »na pozor« in v stalni pripravljenosti ustreči partnerju/staršu, ki izvaja nasilje; strinjajo se z vsem, kar le-ta reče ali naredi;
  • svojemu partnerju/staršu pogosto poročajo o tem, kje so in kaj delajo;
  • pogosto prejemajo nadzorovalne, nadlegujoče telefonske klice s strani partnerja/starša, ki izvaja nasilje. Le-ta jih lahko tudi zasleduje;
  • ne smejo imeti kontaktov s svojo družino in prijatelji ali pa so ti kontakti omejeni;
  • ne smejo iti ven »v javnost« brez svojega parterja ali pa so te priložnosti zelo redke;
  • imajo omejen dostop do denarja;
  • imajo pogosto poškodbe, ki jih pripišejo posledicam »nesreče« (padec …);
  • pogosto in brez pojasnila ne pridejo v službo, šolo ali na družabne prireditve;
  • oblačijo se tako, da skrijejo modrice ali brazgotine;
  • pri njih zaznamo spremembe vedenja, osebnosti (lahko imajo nizko stopnjo samozavesti; četudi so bile včasih samozavestne, postanejo odmaknjene itd.);
  • imajo čustvene težave, težave v duševnem zdravju (so depresivne, anksiozne, imajo samomorilne misli, poskušajo narediti samomor itd.).
Kateri so glavni razlogi za nerazkritje nasilja? 2017-04-05T06:17:05+00:00

Glavni razlogi za nerazkritje nasilja [12]:

  • občutki krivde, sramu in zadrege;
  • strah, da ji/mu ne bodo verjeli;
  • strah, da bo razkritje vzrok za stopnjevanje nasilja;
  • strah pred formalnimi postopki (na policiji, centru za socialno delo, sodišču …) in pred posledicami teh postopkov (izguba otrok, partner bo šel v zapor …).
Kateri so glavni razlogi, zakaj otroci ne povedo o njihovih izkušnjah nasilja in zlorabe? 2017-04-05T06:16:01+00:00

Glavni razlogi, zakaj je otrokom težko spregovoriti o njihovi izkušnji nasilja in zlorabe:

  • povzročitelj nasilja uporabi različne manipulacijske tehnike;
  • grožnje povzročitelja nasilja;
  • povzročitelj nasilja otroka podkupuje z različnimi »privilegiji« ali koristmi;
  • naklonjenost do povzročitelja nasilja, navezanost nanj/nanjo (v primerih, ko je povzročitelj nasilja eden od staršev ali skrbnik, je ta odnos še posebej zapleten);
  • strah, da mu/ji ne bodo verjeli;
  • strah pred izgubo ljubezni staršev/skrbnikov;
  • občutki krivde glede nasilja, zlorabe (tepen je bil, ker je bil poreden, zmerjajo ga, ker je slab …);
  • občutki krivde in odgovornosti za razpad družine, ločitev staršev (če bi bilo nasilje v družini razkrito);
  • občutki krivde in odgovornosti za to, kar bi se zgodilo povzročitelju nasilja (zaporna kazen);
  • sram;
  • omejene sposobnosti komunikacije (pri majhnem otroku, otroku s posebnimi potrebami …);
  • negativne izkušnje, ko je že povedal ali želel povedati o zlorabi;
  • pomanjkanje podpore in zaščite s strani starša, ki ni povzročitelj nasilja, zlorabe (ne zaščiti otroka …);
  • neravnovesje moči med odraslim in otrokom.
Kakšna so lahko tveganja, ko začne žrtev iskati pomoč za prekinitev nasilja in/ali poskuša zapustiti odnos, v katerem doživlja nasilje? 2017-04-04T21:05:51+00:00

Tveganja, povezana s fizičnim nasiljem in psihičnimi posledicami [13]:

  • Grožnje in nasilje se lahko stopnjujejo; posledice lahko utrpijo žrtev, otroci, prijatelji, družina žrtve, tudi hišni ljubljenčki.
  • Povzročitelj nasilja lahko udejanji svoje grožnje s samomorom in se poškoduje.
  • Povzročitelj ne preneha z nadlegovanjem, zalezovanjem in z drugimi oblikami nasilja; to je še
  • posebej problematično, če ima stike z žrtvijo (kot na primer v času sodno odrejenih stikov).
  • Fizične poškodbe in/ali smrt žrtve.
  • Posilstvo ali spolna zloraba žrtve.

Tveganja, povezana z otroki [13]:

  • Psihično, fizično in/ali spolno nasilje, zloraba,
  • povečano tveganje za otroke zaradi nenadzorovanih ali slabo nadzorovanih stikov povzročitelja nasilja,
  • izguba otrok (izguba skrbništva ali ugrabitev otroka),
  • negativen vpliv na otroka kot posledica razpada družine, nasilja v družini.

Tveganja, povezana s financami [13]:

  • Skrb glede sposobnosti plačevanja pravnih stroškov,
  • znižan življenjski standard – potencialna izguba doma, lastnine, soseske,
  • izguba prihodka ali službe – potencialna izguba partnerjevega prihodka; morda bo potrebno dati odpoved zaradi selitve ali zaradi skrbništva nad otroki, nesposobnost za delo zaradi groženj in nadlegovanja.

Tveganja, povezana z odnosom s povzročiteljem nasilja [13]:

  • Izguba partnerja, izguba razmerja,
  • izguba pomoči pri vzgoji otrok, v gospodinjstvu …,
  • izguba skrbnika (za starejše osebe ali osebe s posebnimi potrebami).

Tveganja, povezana z odnosi z družino, prijatelji, skupnostjo [13]:

  • Strah pred negativnimi odzivi prijateljev, družinskih članov ter strokovnjakov,
  • prepričanje žrtve, da ji ne bodo verjeli, da je ne bodo jemali resno, da bo videna kot kriva ali da bo prisiljena narediti nekaj, kar se ji ne bo zdelo prav,
  • obsojanje, da je slaba žena, mama, otrok, oče, mož, partnerka, partner …,
  • strah, da se bodo drugi počutili neprijetno glede »zavzemanja določene strani« ali pa se ne bodo želeli vključiti, pomagati …,
  • strah žrtve, da bo breme prijateljem in družini,
  • pričakovanja in pritisk okolice, da vztraja v odnosu (zaradi prepričanj, povezanih z veroizpovedjo ali kulturo ali zato, ker otroci »potrebujejo očeta«…),
  • strah, da bodo dejanja ljudi, ki želijo pomagati, samo poslabšala situacijo (se bo nasilje stopnjevalo).
Kaj potrebuje žrtev, ko išče pomoč? 2017-04-04T20:57:33+00:00

Iskanje pomoči je pogosto proces, ki ima več faz. V vsaki fazi iskanja pomoči žrtve nasilja iščejo konec nasilja in ne nujno tudi konca razmerja. Informacije o različnih virih pomoči in podpore, ki so jim na razpolago, so zelo pomembne. Občutki žrtve v zvezi z nasiljem, zlorabo, glede povzročitelja nasilja, se lahko spreminjajo. Zato je pomembno, da tako strokovnjaki kakor tudi drugi, ki lahko žrtvi nudijo pomoč, zagotovijo, da se lahko žrtev brez zadržkov ali zadrege (ponovno) obrne nanje po pomoč. [12]

Ali moramo biti strokovnjaki, da bi lahko pomagali žrtvi nasilja? 2017-04-04T20:55:41+00:00

Ne.

Pomembno je opogumiti žrtve nasilja, da spregovorijo o izkušnjah nasilja, jim pomagati, da razumejo, kaj se jim dogaja, ter jim nuditi pomoč, ki jo potrebujejo. [11] Čeprav se vam morda zdi, da niste primerno usposobljeni, da bi lahko nudili kvalitetno podporo in pomoč žrtvi nasilja, je pomembno, da se zavedate, da lahko vsak od nas vsaj posluša žrtev nasilja, ne zanika ali minimalizira njenih izkušenj ter ji nudi čustveno podporo. Za številne žrtve nasilja je pomembna izkušnja že to, da imajo osebo, ki jih posluša, jim nudi podporo in jim verjame.

Kako se pogovarjati z žrtvijo nasilja? 2017-04-04T20:53:34+00:00

Osnova za podporen pogovor z žrtvijo nasilja sta varno okolje in zaupen, podporen odnos.

Podporno, varno okolje sestavljajo:

  • fizična in čustvena varnost,
  • zaupnost,
  • jasno vidni letaki, posterji in materiali z informacijami za pomoč žrtvam nasilja so lahko pomembno sporočilo za žrtev nasilja, da je v okolju, kjer lahko varno spregovori o nasilju. Materiali naj bodo na voljo v različnih formatih in, če je mogoče, v različnih jezikih.

Podporen odnos sestavljajo:

  • razumevanje brez obsojanja,
  • empatična podpora,
  • spol osebe, ki nudi pomoč, je lahko zelo pomemben.
Osnovno varnost za podporni pogovor z žrtvijo nasilja lahko zagotovimo s primernim prostorom, kjer se lahko v miru pogovarjamo, in z empatičnim odnosom.
Kdaj je nek odnos varen? 2017-04-04T20:49:45+00:00
  • Dobiš podporo, ki jo potrebuješ.
  • Ljudje so zvesti.
  • Ne obsojajo te.
  • Sprejemajo te takšno/takšnega kot si; sprejemajo to, kar izkusiš, čutiš in razmišljaš.
  • Slišijo te.
  • Ljudje so jasni
  • Sprejemajo te takšno/takšnega, kot si.
  • Odnos se čuti pristen.
  • Ljudje so odprti in te podpirajo.
Kdaj je varno vprašati o nasilju? 2017-04-04T20:43:11+00:00

O nasilju v družini in nasilju zaradi spola vprašajte samo takrat, ko osebe nihče ne spremlja. Intimni partner, družinski član ali odrasli otroci, ki morda spremljajo žrtev, so lahko tisti, ki nasilje povzročajo.

Katera so osnovna priporočila za pogovor z žrtvami nasilja? 2017-04-04T20:45:43+00:00
  • Poslušajte brez sodb in vrednotenja.
  • Opazujte (Kaj vidite, slišite, kako oseba govori, kako se giba, kako se drži …).
  • Vprašajte. Ne zaslišujte.
  • Ne sklepajte prehitro, ne delajte prehitrih zaključkov.
  • Pojasnite.
  • Bodite iskreni.
  • Ne poskušajte reševati.

Smernice za aktivno poslušanje

  • Pozorno poslušajte in ne prekinjajte ves čas.
  • Upoštevajte pomen molka, tišine – pomembno jo je dovoliti, jo znati prenesti.

Bodite pozorni na govorico telesa

  • Pozornost in zanimanje izrazite z neverbalno govorico (drža telesa …).
  • Pri pogovoru uporabite neverbalne spodbude (npr. kimanje).
  • Bodite pozorni na neverbalno komunikacijo sogovornice/sogovornika.
Upoštevajte, da je žrtev nasilja po vsej verjetnosti nasilje doživljala dalj časa. Morda ne bo takoj želela govoriti o svojih izkušnjah, težavah. Pomembno je, da ostanete potrpežljivi in ne vsiljujete svojih pričakovanj (npr. prekinitev odnosa, v katerem se nasilje dogaja).
Kaj narediti in reči, ko se pogovarjamo z žrtvijo? 2017-04-04T20:36:36+00:00
  • Izrazite podporo in bodite prijazni.
  • Lahko vprašate:
    • »Kako vam lahko pomagam?«
    • »Je kaj narobe?«
    • »Ali potrebujete pomoč?«
    • »Ali se počutite ogroženi?«
    • »Ali je vaše življenje ali življenje vaših otrok v nevarnosti?«
    • »Ali ste že komu zaupali o nasilju ali zlorabi, ki jo doživljate?«
  • Pokažite in izrazite, da razumete, da ji/mu je težko …
  • Izrazite skrb. Povejte, da bi želeli pomagati.
  • Če je oseba razburjena, ji pomagajte, da se pomiri. Vprašajte jo/ga, kaj bi ji/mu pomagalo pomiriti se.
  • Poskušajte pomagati zagotoviti fizično varnost.
  • Poslušajte, kaj oseba sporoča (verbalno in neverbalno).
  • Pojasnite, kaj lahko naredite, kako lahko pomagate.
  • Poudarite, da je močna oseba; je preživela izkušnje nasilja in povedala o nasilju.
  • Bodite pozorni na to, kaj oseba potrebuje, pričakuje (zaščito, da se nasilje ustavi, informacije o tem, kam se obrniti po strokovno pomoč, pomoč pri prijavi nasilja, pomoč pri klicu kriznega centra, zavetišča, pravni nasvet itd.).
  • Pokažite in izrazite, da ji/mu verjamete.
  • Ne poskušajte iskati dokazov, da je res žrtev kaznivega dejanja. To prepustite policiji. Verjemite ji/mu, da je žrtev nasilja.
  • Ne iščite »objektivne resnice«. To prepustite policiji. Osredotočite se na nudenje čustvene podpore osebi v stiski ter osnovnih informacij o možnih oblikah pomoči.
  • Jasno izrazite svoje prepričanje glede nasilja. Ne minimalizirajte, racionalizirajte, opravičujte in ne tolerirajte nasilja.
  • Osebi, ki je doživela/doživlja nasilje, povejte, da je njena/njegova pravica, da je varna/varen.
  • Pojasnite, da nihče nima pravice povzročati nasilja.
  • Poudarite: »Nasilje (zloraba) ni vaša krivda. Oseba, ki povzroča nasilje, je v celoti odgovorna za nasilje.«
  • Pomagajte jim najti njihove vire podpore in moči (prijatelji, družina, sodelavci, znanje, veščine itd.).
  • Priskrbite informacije o različnih oblikah pomoči (institucije, nevladne organizacije, postopki …).
  • Spoštujte odločitev osebe glede tega, kako bo ravnala.
  • Zahvalite se za zaupanje; da vam je povedala/povedal o nasilju.
Kako ni primerno ravnati, česa ni primerno reči, ko se pogovarjamo z žrtvijo nasilja? 2017-04-04T20:32:17+00:00
  • Ne vprašajte:
    • »Kaj ste storili, da je bil/bila nasilen/nasilna do vas?«
    • »Zakaj nasilja niste prijavili?«
    • »Zakaj niste že prej odšli?«
    • »Kako ste lahko dovolili, da se tako obnaša do vas?«
  • Ne iščite dokazov za nasilje.
  • Nikoli ne zahtevajte soočenja s povzročiteljem nasilja. Oseba, ki povzroča nasilje, ima večjo moč kot žrtev. Odnos ni nikoli enakovreden.
  • Do žrtve nasilja se ne obnašajte pokroviteljsko. Odraslo osebo, ki ima izkušnje nasilja, obravnavajte kot kompetentno osebo.
  • Ne moralizirajte, ocenjujte ali sodite ljudi in njihovega razmišljanja, čustev in dejanj.
  • Do žrtve nasilja ne imejte nerealnih pričakovanj. Ne silite jo/ga v to, da bi morala/moral narediti nekaj, kar vi mislite, da je prav.
  • Ne dajajte nasvetov.
  • Pozorni bodite na to, da žrtve nasilja ne bi razumela, da je bilo njeno/njegovo vedenje vzrok za nasilje.
  • Ne zaslišujte, ne sprašujte podrobnosti glede tega, kar se je zgodilo.
  • Ne pretvarjajte se, da niste slišali, ko je oseba povedala o zlorabi ali nasilju.
  • Ne poskušajte reševati žrtve nasilja. Ohranite primerne meje (ne ponudite ji npr., da je lahko začasno pri vas doma, če nima kam iti; ne spremljajte je v stanovanje, da bi vzela obleke, dokumente in druge stvari, ki bi jih morda potrebovala, ko odide od doma – stran od povzročitelja nasilja …)
  • Ne odzovite se na pretirano dramatičen način (»Oh, to je katastrofalno.«; »To je resnično grozno.«; »Nasilje povzroča nepopravljivo škodo …«).
  • Ne kritizirajte niti žrtve niti povzročitelja nasilja.
  • Ne delite z osebo podrobnih informacij o morebitnih lastnih izkušnjah nasilja v družini ali nasilja zaradi spola.
  • Ne silite osebe, da zapusti povzročitelja nasilja.
Ali je primerno vprašati: “Zakaj niste že prej odšli?”? 2017-04-04T20:27:18+00:00

Ne, takšno vprašanje ni primerno.

Ali je primerno kritizirati povzročitelja nasilja, ko se pogovarjamo z žrtvijo nasilja? 2017-04-05T12:38:31+00:00

Ne, to ni primerno. Nikogar ni primerno kritizirati. Pomembno je, da obsodimo nasilna dejanja in ne osebe.

Ali je primerno kritizirati otroka – žrtev nasilja za vedenje, za katerega menimo, da je neprimerno (npr. razbitje steklene vaze, špricanje šole, nespoštljivo vedenje do starša …)? 2017-04-04T20:25:58+00:00

Ne, to ni primerno. Nikogar ni primerno kritizirati. Pomembno je, da obsodimo nasilna dejanja in ne osebe.

Kako naj ravnam, ko se srečam z otrokom, ki je žrtev nasilja ali zlorabe? 2017-04-04T20:23:24+00:00

Ko smo soočeni z realnostjo nasilja ali spolne zlorabe, katere žrtev je otrok, se večina ne more izogniti prvi reakciji zanikanja: »A je to možno?«, »Ne morem verjeti, da je to res.« … Pogosto je na tehtnici več stvari: ali se odzvati, ukrepati ali ne narediti ničesar, ker: »Ne vem, če je sploh res,« ker: »Ne vem, kako ravnati, da bi pomagali otroku in ne bi še bolj poglobili njegovih ran.« Pomembno je, da otroku verjamemo in ga zaščitimo, saj se otrok težko oziroma se ne more zaščititi sam. Sum nasilja nad otrokom moramo prijaviti. Dogodki, ki sledijo razkritju nasilja, spolne zlorabe otroka (reakcije družine, drugih ljudi, intervencija policije, sodišča, centra za socialno delo …), pomembno vplivajo na to, kakšen vpliv oziroma posledice bo imelo nasilje ali spolna zloraba na otroka.

Pomembno je zagotoviti, da bo moral otrok čim manjkrat podrobno govoriti o nasilju ali o spolni zlorabi. Na ta način lahko pomagamo, da ne bo vedno znova travmatiziran zaradi podrobnega spraševanja, spominjanja, govorjenja o nasilju, katerega žrtev je bil.

Osnovna priporočila:

  • Poskušajte ostati mirni. Vaš prvi odziv je zelo pomemben.
  • Verjemite, kar vam otrok sporoča. Prepogosto se zgodi, da otrokom ne verjamemo. Poslušajte otroka na neobsojajoč način.
  • Potrdite otrokova čustva (»Razumem, da si jezna/jezen.«, »Normalno je, da si žalostna/žalosten.«).
  • Otrok bo o svojih izkušnjah morda govoril z direktnimi, slikovitimi izrazi. Bodite pripravljeni. Poskusite uporabiti iste izraze.
  • Ne izogibajte se temam, ob katerih ste morda v zadregi. Otroku dajte vedeti, da se lahko z vami pogovarja o vsem, kar ga teži.
  • Ne sklepajte prehitro. Naj otrok pove svojo zgodbo. Ne delajte takoj zaključkov.
  • Otroku zagotovite, da:
    • vam ni vseeno;
    • sta še vedno prijateljici/prijatelja;
    • ni kriv/-a za nasilje, zlorabo.
  • Otroku povejte, kako boste ukrepali, kaj boste storili (npr. povedali nekomu, da boste zagotovili primerno pomoč itd.).
Čemu se je potrebno izogibati, ko se pogovarjamo z otrokom, ki je žrtev nasilja ali zlorabe? 2017-04-04T20:19:01+00:00
  • Zanikanje, da se je nasilje, zloraba zgodila, dogajala (»Ali si prepričana/prepričan, da se je to zgodilo?«).
  • Poudarjanje otrokove krivde in odgovornosti (»Bil/a si poredna/poreden.«, »Tudi ti si se dotikal/a strica …«).
  • Pretirana reakcija (»Oh, to je katastrofalno.«; »To je resnično grozno …«).
  • Poudarjanje statusa žrtve (da je otrok »poškodovan«, brez moči …).
  • Pretirano zaščitniško vedenje do otroka.
  • Sugestivna vprašanja (»Ali si šla/šel v njegovo sobo?«).
  • Negativna oblika stavka.
  • Dve vprašanji v stavku, kompleksna vprašanja (kdo, komu, kaj itd.).
  • Besede v tujem jeziku, abstraktne besede.
  • Vprašanja, ki se začnejo z »zakaj« (»Zakaj nisi o tem povedal/-a že prej?«).
  • Izražanje šoka in nezaupanja.
  • Kritiziranje, moraliziranje, oštevanje.
  • Grožnje (»Moraš povedati resnico. Tvoj oče gre lahko v zapor.«).
  • Obljube, ki niso v naši moči (»Obljubim ti, da se ti to ne bo nikoli več zgodilo.«; »Obljubim ti, da o tem ne bom nikomur povedal/a.«).
Ali so psihični, čustveni in vedenjski odzivi žrtev na nasilje patološki? 2017-04-04T20:13:22+00:00

Ne.

Psihičnih, čustvenih in vedenjskih odzivov žrtve na nasilje ne bi smeli obravnavati kot patološke, ampak kot normalne odzive na doživeto nasilje. Da bi lahko preživela v odnosu, v katerem doživlja nasilje, žrtev nasilja razvije različne strategije preživetja. To je normalna reakcija na doživeto nasilje. [6]

Kateri so koraki podpornega pogovora? 2017-04-11T12:41:22+00:00

VZPOSTAVITEV KONTAKTA

  1. Na začetku se predstavite.

»Pozdravljeni, jaz sem Jana.«

  1. Vprašajte se, ali je varno vprašati/govoriti o nasilju? »Nekatera vprašanja, ki jih lahko vprašate so …«

»Ali potrebujete pomoč?«

»Je kaj narobe?«

»Kako vam lahko pomagam?«

»Ali se počutite ogroženo?«

»Ali je vaše življenje ali življenje vaših otrok ogroženo?«

Razmislite o varnosti, zaupanju, zaupnosti. Kje se je primerno pogovarjati z osebo, da se bo počutila varno in bo lahko govorila o svojih izkušnjah, svoji stiski. Kdo je prisoten pri pogovoru?

KAJ JE PROBLEM?

  • Pozorno poslušajte, kaj vam oseba govori (verbalno in neverbalno).
  • Aktivno se osredotočite na žrtev.
  • Pomembno je, da razumete potrebe osebe z izkušnjo nasilja in njena pričakovanja do nas.
  • To lahko pomembno pripomore k oceni čustvenega stanja osebe, njenih potreb (po informacijah, aktivnostih, itd.) ter njenih pričakovanj.
  • Definirajte nasilje kot nasilje. Ne uporabljajte drugih definicij, kot na primer konflikt, prepir, slaba komunikacija, pretiravanje, pretirana občutljivost, itd.
  • Verjemite ji/mu, da je žrtev nasilja.
  • Jasno opredelite kot je žrtev in kot je povzročitelj nasilja.
  • Poudarite, da je oseba, ki povzroča nasilje, v celoti odgovorna za nasilje; nikoli ne poskušajte deliti odgovornosti za nasilje med žrtev in povzročitelja nasilja.

KAJ JE BILO NAREJENO DO SEDAJ?

  • Povprašujte in poslušajte: kaj je oseba že naredila, da bi se nasilje ustavilo in bi dobila pomoč, ki jo potrebuje?
    • Ali je o nasilju že s kom govorila/govoril?
    • Ali je nasilje v preteklosti prijavila/prijavil?
    • Ali je prejela/prejel socialno pomoč?
    • Ali je oz. je bila v kriznem centru ali zavetišču?
    • Kdo ji/mu je do sedaj kdo pomagal? …
  • Žrtvi nasilja nudite čustveno podporo:
    • Potrdite ji/mu, da je ravnala/ravnal prav, da je poiskala/poiskal pomoč.
    • Pomagajte zmanjšati njene/njegove občutke krivde.
    • Pogovorite se o njenih/njegovih čustvih, željah in potrebah

KAKŠNI SO MOŽNI KORAKI/POTENCIALNI VIRI MOČI?

  • Skupaj z osebo raziščite njene potencialne vire moči (podporna socialna mreža, možnosti bivanja, finance, zaposlitev, informacije …) ter možne korake za ustavitev nasilja, odhod iz odnosa, v katerem doživlja nasilje.
  • Ponudite informacije glede različnih oblik pomoči (državne ustanove, nevladne organizacije, varne namestitve, postopki …).
  • Pomembno je, da skupaj z osebo raziščete, kateri so njeni viri moči – stvari, ki ji pomagajo, da se pomiri, sprosti, ostane pozitivna, da se čuti povezano, da ima podporo. Pogovorita se, kaj lahko naredi, da poskrbi za dobro fizično in psihično počutje.

 VARNOSTNI NAČRT

  • Skupaj z žrtvijo nasilja naredite načrt nadaljnjih aktivnosti, da bi ustavili nasilje in zagotovili pomoč in podporo, ki jo potrebuje.
  • Podprite in spoštujte njeno/njegovo odločitev.
  • Povejte ji/mu, kakšni bodo vaši koraki (če morate podati prijavo policiji ali na center za socialno delo itd.)
  • V nujnih primerih, ko je ogroženo življenje ali v drugih primerih, ko je nujna intervencija policije, pokličite policijo!
  • Skupaj z žrtvijo oblikujte VARNOSTNI NAČRT.
Katera so ključna priporočila za žrtve nasilja, ki živijo s partnerjem, ki povzroča nasilje? 2017-04-04T14:47:53+00:00
  • Izogibajte se kuhinji (noži itd.).
  • Izogibajte se sobam, ki nimajo še kakšnega izhoda (kopalnice itd.).
  • Izogibajte se prostorom, kjer se nahaja orožje.
  • Izogibajte se prostorom, kjer so otroci, saj bi partner lahko poškodoval tudi njih. Naučite jih, da se umaknejo in vam ne poskušajo pomagati. Če so otroci dovolj stari, jih morda lahko naučite, da v primeru nasilja pokličejo policijo.
  • Vedno imejte pri sebi (ali pa na mestu, kjer jih lahko v naglici vzamete) pomembne dokumente (potni list, zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje itd.) ter zdravila, ki jih potrebujete vi ali vaši otroci.
  • Z otroki se pogovorite, kako se odzvati v primeru nasilja (ali naj gredo k sosedom, pokličejo policijo itd.).
  • Če se fizičnemu nasilju ne morete izogniti, zavzemite položaj, ki bo pomagal omejiti fizične poškodbe (zvijte se v klobčič, zaščitite glavo z rokami).
  • Izogibajte se nošenju šalov ali dolgega nakita, s katerimi bi vas povzročitelj nasilja lahko zadavil.
  • Mobilni telefon imejte vedno napolnjen in pri sebi. Pomembne telefonske številke imejte shranjene za hitro klicanje.
  • Če je mogoče, o nasilju povejte vsaj enemu sosedu/sosedi ter jih prosite, da pokličejo policijo, če slišijo kričanje ali klice na pomoč.
  • Poskusite ohraniti stik z vsaj eno osebo, ki ji zaupate. Zabeležite vse dogodke nasilja; če se boste v prihodnosti odločili, da nasilje prijavite, vam bodo zapisi prišli prav. Podatke hranite na varnem mestu, najbolje je, če to ni doma.
  • Če ste poškodovani, obiščite zdravnika. Hranite vse vaše zdravstvene podatke na varnem mestu.
  • Poskusite ohraniti vsaj eno aktivnost izven vašega doma (obisk v trgovini, sprehod psa, odnašanje smeti itd.).
  • Če je mogoče in kolikor pogosto je mogoče, spreminjajte geslo na vašem e-poštnem naslovu, računih na socialnih omrežjih (Facebook, Linkedin itd.) ter spletnem bančništvu. S tem omejite možnosti nadzora s strani povzročitelja nasilja.
  • Obrnite se na organizacije v vaši lokalni skupnosti, ki izvajajo programe za pomoč žrtvam nasilja. Tam lahko dobite čustveno podporo, svetovanje, informacije glede varne namestitve ter druge informacije in storitve, ne glede na to ali ostanete ali odidete iz odnosa s povzročiteljem nasilja.
  • Zgradite si kolikor je mogoče močno mrežo podpore.
Kaj je pomembno imeti v mislih ob odhodu iz odnosa, v katerem nekdo povzroča nasilje? 2017-04-04T14:29:07+00:00

Vzemite le nujne stvari:

  • pomembne dokumente (osebna izkaznica, zdravstvna kartica, vozniško dovoljenje, rojstni listi, poročni list itd.),
  • denarnico,
  • ključe od stanovanja in avta,
  • mobilni telefon in polnilec,
  • zdravila za vas in vaše otroke.

Ko boste v varnem okolju (varna hiša, krizni center itd.), vas lahko policija pospremi po vaše druge osebne predmete.

  • Bodite previdni, da vaš partner ne bo opazil, da se pripravljate na odhod. Če greste v službo, pojdite tako kot običajno. Če peljete otroka v vrtec ali šolo, potem odidite od tej priložnosti. Če ste večinoma doma, potem odidite, ko partnerja ni doma.
  • Preselite se nekam, kjer je manjša možnost, da vas bo partner iskal (varna hiša, prijatelji, ki jih ne pozna …).
  • Če je mogoče, hranite pri prijateljih ali sorodnikih kovček s ključnimi osebnimi predmeti, kopijami pomembnih dokumentov, potrebnimi zdravili ter rezervnimi ključi od avta in stanovanja.

Če imate možnost pripraviti varnostni načrt za odhod iz odnosa, v katerem doživljate nasilje, potem se povežite z nevladno organizacijo, ki izvaja programe za pomoč žrtvam nasilja.

Kaj je pomembno imeti v mislih, ko zapustimo odnos, v katerem nekdo povzroča nasilje? 2017-04-04T14:26:00+00:00
  • Doma si namestite čim več varnostnih mehanizmov (dodatne ključavnice, varna vrata, alarm, prižig zunanjih luči na senzor …).
  • Vedno imejte pri sebi napolnjen mobilni telefon s shranjenimi pomembnimi številkami.
  • Pokličite policijo, če je vaš bivši partner ponovno nasilen do vas (poskuša vdreti v stanovanje, vas pretepsti, vam grozi …).
  • Vaši otroci naj si zapomnijo vašo telefonsko številko in številko policije, če bi jih vaš bivši partner poskušal ugrabiti.
  • Razmislite o tem, da bi spremenili telefonsko številko.
  • Bodite previdni, komu poveste vaš novi naslov, da zanj ne bi izvedel bivši partner.
  • Bodite pozorni na informacije, ki jih objavljate na spletu.
  • Če je mogoče, poskrbite, da vaša pošta ne prihaja na stari naslov.
  • Razmislite o prijavi nasilja. To bo pomagalo zagotoviti večjo varnosti.
  • Če ima vaš partner prepoved približevanja vam ali vašim otrokom, prosite sosede, da pokličejo policijo, če ga vidijo v vaši bližini.
  • Poskrbite, da so v šoli in vrtcu obveščeni o vaši situaciji, glede dovoljenih/dogovorjenih stikov z otroki.
  • Izogibajte se samotnim ulicam in parkiriščem.
  • Spremenite vsa gesla (za e-pošto, socialna omrežja, e-bančništvo …).
Kako ravnati, ko je ogroženo življenje? 2017-04-04T14:24:50+00:00

V nujnih primerih, ko je ogroženo življenje, ali v drugim primerih, ko je potrebna intervencija policije, pokličite interventno številko policije!

Kako prijaviti nasilje? 2017-04-04T14:23:11+00:00

Prijavo na policijo lahko podate:

  • po telefonu na intervencijsko številko 113,
  • osebno na najbližji policijski postaji ali policijski upravi,
  • preko anonimne e-prijave.
 Anonimno e-prijavo nasilja v družini vam predlagamo le izjemoma. Takih prijav na policiji ne morejo šteti za nujne, ampak le kot informacijo, na podlagi katere je pogosto onemogočeno učinkovito ukrepanje zaradi nesodelovanja udeleženih. (Več o tem lahko preberete tukaj).

Če bi želeli podati anonimno prijavo nasilja v družini, lahko to storite preko spletne strani: http://www2.gov.si/e-uprava/prijavadn.nsf#.

Kaj moramo vedeti, ko prijavimo nasilje policiji? 2017-04-04T14:15:04+00:00

Če ste žrtev nasilja, povejte ob prijavi naslednje informacije:

  • Osebne informacije (ime).
  • Lokacijo – kje se nahajate v času klica.
  • Kaj se je zgodilo, zakaj potrebujete pomoč policije.
  • Če potrebujete zdravniško pomoč, to takoj povejte!
  • V primeru neposredne nevarnosti ostanite na liniji. Policist/policistka vam bo točno povedal/povedala, kaj morate narediti. Če je potrebno, bodo policisti/policistke prišli tja, kjer se nahajate.
Kaj je pomembno vedeti v primeru prijave nasilja? 2017-04-04T14:13:46+00:00

Nekaj stvari, ki si jih je dobro zapomniti v primeru prijave nasilja:

  • Povzročitelj nasilja bo pogosto grozil žrtvi, da bi zagotovil, da žrtev o nasilju ne bi govorila. Ali pa se bo vedel, kot da je vse v redu.
  • Pomembno je, da žrtev jasno izrazi, da potrebuje pomoč.
  • Pomembno je, da žrtev policistom pove, če je v primeru nasilja prisoten še kdo drug (otroci ali druge osebe). Če bo potrebno, bodo policisti poklicali center za socialno delo, kjer bodo zagotovili pomoč žrtvi in družini.
  • Policisti bodo ločeno govorili z žrtvijo in s povzročiteljem nasilja. Postopek lahko traja tudi več ur.
  • Če je potrebno, bo policija izdala prepoved približevanja povzročitelju nasilja, kar pomeni, da le-ta ne bo imel dovoljenja, da se približa žrtvi, ne glede na to kje se žrtev nahaja.
  • Če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, lahko policija povzročitelja nasilja pridrži.
  • Ob zaključku postopka na policiji se žrtev nasilja lahko vrne domov, če je z vidika zagotavljanja varnosti žrtve to možno.
Kaj je pomembno vedeti, ko prijavimo nasilje na policijski postaji? 2017-04-04T14:12:29+00:00
  • Ko prijavite nasilje, bodite pripravljeni: zabeležite si čim več podatkov o izkušnjah nasilja. To vam bo v pomoč, da boste lahko na policiji povedali/podrobno opisali, kaj se vam je dogajalo/zgodilo, zakaj potrebujete pomoč policije.
  • Policistu/policistki pokažite morebitne telesne poškodbe. Pojdite k zdravniku in/ali h ginekologu in shranite izvide, potrdila in drugo dokumentacijo, ki bo lahko dokaz v nadaljnjih postopkih.
  • Ko prijavite nasilje, povejte policistu/policistki, kdo so morebitne priče nasilja.
  • Prav tako povejte o kakršnikoli materialni škodi, ki je posledica nasilja. V zvezi s tem bodo na policiji pridobili dokaze, če bo to mogoče.
  • Ne pozabite shraniti vse dokumentacije, povezane s prijavo.
  • Od prijave nasilje na policiji do obravnave na sodišču lahko traja več mesecev, v nekaterih primerih lahko tudi več let.
Kaj je pomembno vedeti, ko prijavimo nasilje preko e-pošte ali spletne prijave? 2017-04-04T14:11:16+00:00
  • Prijava preko e-pošte ne bo deležna enako hitrega odziva kot prijava preko telefona ali osebno na policijski postaji.
  • Spletne prijave so namenjene za ne-urgentne primere.
  • Pazite, da niste neposredno ogroženi, ko podajate spletno prijavo nasilja.
Katere so ključne pravice žrtev nasilja v družini in nasilja zaradi spola? 2017-04-02T19:17:13+00:00

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola je kršitev človekovih pravic. Žrtve nasilja imajo pravico do življenja brez nasilja.

Ključne pravice žrtev nasilja so:

  • pravica do varovanja življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve,
  • pravica žrtve do popolne informiranosti,
  • pravica žrtve nasilja do spremljevalke/spremljevalca,
  • pravica žrtve do zagovornice/zagovornika (več informacij o projektu Zagovornik – glas otroka),
  • pravica žrtve nasilja do varstva identitete,
  • pravica do brezplačne pravne pomoči (več informacij na spletni strani Sodstva Republike Slovenije),
  • pravica žrtve do odškodnine (Več informacij o odškodninah je na voljo na spletni strani Ministrstva za pravosodje),
  • pravice iz javnih sredstev (pravica do dnearnih prejemkov in pravica do subvencij in plačil; več informacij je na voljo na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti).

Ukrepe za spoštovanje in zagotavljanje pravic izvajajo različne institucije in organi: policija, centri za socialno delo, zagovorniki, nevladne organizacije, sodišča, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za pravosodje.

Kateri so ključni ukrepi za zaščito žrtev in preprečevanje nasilja v družini in nasilja zaradi spola? 2017-04-05T06:40:36+00:00

Ne glede na odločitev osebe, ki doživlja nasilja, ali bo podala ali ne bo podala prijave nasilja, je pomembno zagotoviti njeno/njegovo varnost.

Ključni ukrepi so:

  • ukrepi sodišča (prepovedi) zaradi nasilnih dejanj,
  • ukrepi za zagotavljanje varstva otrok,
  • prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju (dodatne informacije so na voljo na spletni strani Policije),
  • prepustitev stanovanja v skupni uporabi,
  • stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi,
  • prednost pri dodelitvi neprofitnih stanovanj ali nujne bivalne enote.

Zakonsko določene ukrepe za zaščito žrev nasilja izvajajo policija, državno tožilstvo, sodišče in centri za socialno delo.

Kateri so nujni ukrepi za zaščito žrtve, ki jih izvede center za socialno delo? 2017-04-05T06:39:36+00:00

V primeru neposredne ogroženosti življenja in/ali zdravja žrtve CSD izvede nujne ukrepe za zaščito žrtve:

  • postopke in ukrepe za zaščito otrok,
  • prijava na policijo in uskladitev začetnih aktivnosti,
  • pomoč pri odhodu v krizni center, varno hišo ali drugo varno lokacijo,
  • napotitev v ustrezno zdravstveno oskrbo.

CSD zagotavlja zaščito odraslih žrtev nasilja in mladoletnih otrok. Pomoč in obravnavo nudijo celotni družini, tudi povzročitelju nasilja, s ciljem prekiniti krog nasilja.

Na kakšen način center za socialno delo obravnava nasilje in nudi zaščito žrtvi? 2017-04-05T06:38:45+00:00

Center za socialno delo ob prijavi nasilja vodi/zagotavlja:

  • obravnavo žrtve nasilja,
  • postope zaščite mladoletnega otroka,
  • obravnavo povzročitelja nasilja.

Strokovne delavke in delavci CSD v pogovoru z žrtvijo nasilja identificirajo nasilje, kdo ga izvaja, kakšni so dejavniki tveganja in posledice nasilja, kakšno je psihofizično stanje žrtve in njena socialna mreža.

Prav tako izdelajo začetno oceno ogroženosti in skupaj z žrtvijo pripravijo individualni varnostni načrt za zagotavljanje varnosti in krepitev njenih moči. Žrtev seznanijo z vsemi pravicami in možnostmi pomoči, podpore. Ocenijo pripravljenost in zmožnost žrtve, da ob strokovni pomoči zaščiti sebe in otroke. Za učinkovito pomoč žrtvi nasilja je nujno potrebna njena pripravljenost na sodelovanje. Če žrtev ni pripravljena sodelovati in ne gre za sum kaznivega dejanja nasilja v družini, svojo pomoč in podporo strokovni delavci ponudijo za v prihodnje in ji izročijo informativne zloženke o različnih možnih oblikah pomoči.

Ali je za uspešno načrtovanje pomoči potrebno oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja? 2017-04-05T06:37:58+00:00

Da. Za uspešno načrtovanje pomoči je potrebno oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja. Ocena ogroženosti se izdela za odraslo žrtev, odraslo osebo in otroka ter za otroka.

Strokovna ocena ogroženosti je lahko nizka, srednja in visoka. Od stopnje ocene ogroženosti je odvisno nadaljnje načrtovanje – večja kot je stopnja ogroženosti, večje varnostne ukrepe je potrebno izpeljati. Pri odrasli žrtvi strokovni delavci upoštevajo njeno lastno oceno tveganja in na tej podlagi načrtujejo nadaljnje ukrepe. Ocena se pripravi še na podlagi vedenja povzročitelja nasilja, psihičnega in fizičnega stanja žrtve, njenih prepričanj in podpore socialne mreže.

Pri otrocih se opravi začetna ocena ogroženosti otroka, v okviru katere je potrebno ugotoviti, kdo s svojim vedenjem ogroža otroka in ali so starši oziroma vsaj eden od staršev (tisti, ki ni nasilen) pripravljeni in sposobni zaščititi otroka, njegove potrebe, pravice in koristi. Pomembno je upoštevati, da je otrok lahko neposredna ali posredna žrtve nasilja v družini.

Kam se lahko žrtev nasilja umakne pred nasiljem, ko se odloči zapustiti odnos, v katerem doživlja nasilje? 2017-04-05T06:36:56+00:00

Ko se žrtev nasilja odločil zapustiti odnos, v katerem doživlja nasilje, je pomembno, da se ji zagotovi varnost. V mnogih primerih to pomeni umik v varen prostor stran od povzročitelja nasilja.

Pomembno je vedeti, da se lahko ženske in otroci, ki so žrtve nasilja, umaknejo pred nasiljem v krizne centre, zavetišča oziroma varne hiše in materinske domove.

Varna hiša ali zatočišče

  • To je varen prostor na tajni lokaciji, v katerega se lahko umaknejo ženske, stare 18 let in več, z otroki ali brez njih, ki so v svojem bivalnem okolju ogrožene zaradi nasilja. Dečki, starejši od 14 oziroma 15 let, ne morejo bivati v varni hiši.
  • Za sprejem v varno hišo je potreben predhodni dogovor.
  • Bivanje v varni hiši traja največ 12 mesecev. V izrednih primerih se omenjeno obdobje lahko podaljša.
  • Za bivanje v varni hiši se plačuje mesečni denarni prispevek. Ženskam brez sredstev za preživljanje je omogočeno brezplačno bivanje v varni hiši.
  • V Sloveniji deluje 16 varnih hiš, ki sprejemajo ženske in njihove otroke iz vse Slovenije, ne glede na kraj njihovega stalnega bivališča. Seznam varnih hiš si lahko ogledate tukaj.
  • Zatočišče za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki deluje pod okriljem Društva SOS telefon, zagotavlja tudi možnost bivanja gibalno oviranim ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje.

 Krizni centri za ženske

Krizni centri za otroke in mlade

  • Hiša zavetja Palčica je krizni center, namenjen otrokom iz celotne Slovenije v predšolskem obdobju od 0 do 6 let. Za namestitev otroka se je potrebno obrniti na pristojni center za socialno delo. Bivanje je omejeno na tri tedne. Pristojni CSD v tem času najde primerno rejniško družino, lahko pa se otrok vrne tudi domov, če se razmere med tem časom uredijo. Bivanje v kriznem centru je za otroke brezplačno.
  • Krizni center za mlade je namenjen vsem otrokom, mladostnicam in mladostnikom od 6. do 18. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, zaradi katere je nujna izločitev iz okolja, v katerem bivajo. Otroci in mladi se lahko sami zatečejo v krizni center ali pa jih napotijo tretje osebe (strokovni delavci/delavke, svetovalke/svetovalci v šoli …). Za sprejem ni potreben predhodni dogovor. Bvanje je brezplačno in omejeno na 21 dni, pod pogoji, ki jih otroci in mladi prostovoljno sprejmejo. Krizni centri za mlade delujejo vsak dan, 24 ur na dan. V Sloveniji deluje 9 kriznih centrov za mlade.

Materinski dom

  • Namenjen je materam z mladoletnimi otroki do 14. leta starosti, nosečnicam, porodnicam ter samskim ženskam, ki so se znašle v trenutni ali dalj časa trajajoči stiski in nimajo druge možnosti bivanja.
  • V materinski dom so lahko sprejete prosilke, ki pridejo same ali jih za sprejem predlagajo druge strokovne službe (center za socialno delo …). Prosilka mora vložiti pisno vlogo za sprejem v materinski dom.
  • Bivanje v domu lahko traja največ eno leto.
  • Uporabnica plačuje prispevek za bivanje, ki je vezan na višino njenih dohodkov.
  • V Sloveniji deluje več materinskih domov. Informacije o materinskih domovih v različnih regijah si lahko ogledate tukaj.
Kateri telefoni za pomoč žrtvam nasilja so na voljo žrtvam? 2017-04-05T06:33:48+00:00

Žrtvam so na voljo:

  • SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
  • TOM telefon – telefon za otroke in mladostnike
  • Krizni telefon Zavoda Emma

Telefoni za pomoč žrtvam nasilja so brezplačni. Osnovni cilj te storitve je zagotoviti informacije in svetovanje žrtvam nasilja.

SOS telefon  je namenjen vsem, ki imajo izkušnje z nasiljem v družini, partnerskih ali sorodstvenih zvezah, na delovnem mestu ali v drugih odnosih, vsem, ki želijo pomagati drugim osebam, ki so žrtve nasilja, in vsem, ki potrebujejo informacije v zvezi z nasiljem.

Krizni telefon Zavoda Emma je namenjen otrokom, mladostnikom, mladostnicam in ženskam, žrtvam nasilja. Zavod Emma nudi psihosocialno strokovno pomoč otrokom, mladostnikom, mladostnicam in ženskam, žrtvam nasilja.

  • Brezplačna telefonska številka: 080 21 33
  • Spletna stran: http://www.zavod-emma.si
  • Delovni čas: vsak dan od 8.00–15.00 in 18.00–21.00.

TOM je telefon za otroke in mladostnike, ki deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije. Otroci in mladi se lahko na svetovalke in svetovalce TOM telefona obrnejo v primeru različnih težav, stisk, tudi v primerih nasilja ali zlorabe. Otroci in mladostniki lahko pomoč poiščejo tudi v spletni klepetalnici TOM telefona.

  • Brezplačna telefonska številka: 116111
  • Spletna stran: http://www.e-tom.si
  • Delovni čas: vsak dan od 12.00–20.00.
Katere zdravstvene težave se lahko pojavijo kot posledica nasilja in kaj je pomembno vedeti? 2017-04-05T06:30:35+00:00

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola je problem epidemičnih razsežnosti. Poleg direktnih poškodb, ki so posledica nasilja in zlorabe, nasilje prispeva k številnim kroničnim zdravstvenim težavam, težavam v duševnem zdravju, odvisnostjo od alkohola in drugih substanc, če naštejemo le nekaj možnih posledic.

Izkušnje nasilja lahko pomembno vplivajo na spremembo človekovega zaznavanja sebe, drugih in sveta.

Če je žrtev telesno poškodovana, je bila posiljena, je noseča ali če ima zaradi nasilja duševne težave, je še posebej pomembno, da poišče zdravstveno pomoč pri osebnemu zdravniku/zdravnici, gineokologu/ginekologinji, psihatru/psihiatrinji, psihologu/psihologinji, drugih strokovnjakih/ strokovnjakinjah ali na urgenci. [14]

Žrtve nasilja lahko vedno poiščejo zdravniško pomoč, tudi če morda ne želijo podati prijave nasilja.

Pomembno je, da žrtve natančno opišejo poškodbe; kako je prišlo do njih, kdo jih je povzročil. V primeru prijave nasilja je lahko njihova zdravstvena kartoteka zelo pomembna kot dokaz na sodišču. [3]. Če je bila žrtev posiljena, je pomembno vedeti, da se pred zdravniškim pregledom ne sme umiti, stuširati, da bi ohranili materialne dokaze.

Katere oblike psihosocialne podpore so na voljo žrtvam nasilja in kdo jih zagotavlja? 2017-04-05T06:29:34+00:00

Psihosocialna podpora je neterapevtska intervencija, ki pomaga osebi pri spoprijemanju s stresorji, s katerimi se sooča. Psihosocialna podpora se izvaja v različnih situacijah. Njen glavni cilj je odziv na psihološke in fizične potrebe ljudi.

Oblike psihosocialne podpore, ki so na voljo:

  • skupine za samopomoč,
  • prijava nasilja pristojnim institucijam,
  • spremljanje napredka posameznik primerov,
  • osebno svetovanje,
  • pravna pomoč,
  • svetovanje po telefonu, pošti in e-pošti,
  • zagovorništvo.

Psihosocialno podporo žrtvam nasilja v družini in nasilja zaradi spola zagotavljajo specializirane nevladne organizacije in centri za socialno delo.

Nekateri posamezniki po izkušnjah nasilja potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. Cilj psihoterapevtske pomoči žrtvam nasilja  je pomoč na poti okrevanja po izkušnjah nasilja. Žrtve nasilja se lahko po pomoč psihološkega svetovanja in psihoterapevtsko pomoč obrnejo na organizacije, ki nudijo brezplačno ali samoplačniško obravnavo.

Kakšna je vloga podporne socialne mreže? 2017-04-05T06:27:53+00:00

Močna podporna socialna mreža je eden od najpomembnejših varovalnih dejavnikov, ki nam pomaga spoprijeti se z različnimi izzivi v življenju. Žrtve nasilja potrebujejo podporno socialno mrežo, ki jim pomaga okrevati po izkušnjah nasilja.

Žrtev nasilja potrebuje osebo ali osebe, ki jim lahko zaupa in jim pove o nasilju. Podporna oseba je lahko prijateljica ali prijatelj, družinski član oz. članica, soseda ali sosed, sodelavec ali sodelavka, predstavnik ali predstavnica lokalne skupnosti itd. Pomembno je, da ji/mu osebe, ki jim žrtev pove o nasilju, verjamejo in ji/mu ponudijo podporo in pomoč.

E-IZOBRAŽEVANJE

Interaktivno FIRST e-orodje vključuje program e-izobraževanja, ki je sestavljen iz:

  • treh modulov v e-učilnici “Psihosocialna podpora žrtvam nasilja v družini in nasilja zaradi spola“, kjer lahko pridobimo teoretična in praktična znanja, ki so nam v pomoč pri nudenju podpore in pomoči žrtvam nasilja v družini in nasilja zaradi spola (ABC o nasilju v družini in nasilju zaradi spola; Kako se odzvati in nuditi podporo žrtvam nasilja; Pravice žrtev in oblike pomoči);
  • e-pomoči na spletni strani, kjer so na voljo ključna priporočila in smernice za zagotavljanje ustreznega odziva in psihosocialne podpore žrtvam nasilja.

FIRST e-orodje bo na razpolago tako članom in članicam vzpostavljene mreže prvih točk pomoči za žrtve nasilja, kakor tudi vsem zainteresiranim uporabnikom in uporabnicam in širši javnosti, saj je naš cilj doseči čim večje število ljudi. Ciljna skupina uporabnikov e-orodja so med drugim tudi zdravstvene delavke in delavci, učiteljice in učitelji, vzgojiteljice in vzgojitelji, strokovnjakinje in strokovnjaki v nevladnih organizacijah, svetovalci in svetovalke, kadrovski strokovnjaki in strokovnjakinje, socialne delavke in socialni delavci, psihologinje in psihologi, policisti in policistke, odvetnice in odvetniki itd.

Do brezplačnih gradiv je možno dostopati preko spletne strani www.spletno-ucenje.com. Za dostop do gradiv je potrebna registracija, ki je hitra in enostavna:

  1. Kliknemo na ‘Še nimate gesla‘.
  2. Izpolnimo obrazec.
  3. Uporabniško ime je lahko tudi e-naslov, s katerim se registriramo. Geslo določimo sami. Na koncu obvezno vnesemo Promocijsko kodo: first_slo
  4. Po kliku na povezavo v potrditvenem e-sporočilu že dostopamo do gradiv v e-učilnici.

NACIONALNE MREŽE PRVIH TOČK POMOČI ZA ŽRTVE NASILJA V DRUŽINI IN ŽRTVE NASILJA ZARADI SPOLA

bodo vzpostavljene v Sloveniji, Bolgariji, Veliki Britaniji in na Hrvaškem. Vsaka mreža bo povezala vsaj 25 različnih prvih točk pomoči (npr. šole, vrtce, univerze, družbeno odgovorna podjetja, nevladne organizacije, knjižnice, trgovine in številne druge).

Vloga mreže prvih točk pomoči bo zagotavljanje laične psihosocialne pomoči žrtvam nasilja v družini in žrtvam nasilja zaradi spola.

Naš cilj je zagotoviti visoko kakovost podpore in pomoči na prvih točkah pomoči žrtvam nasilja, kar bomo dosegli z e-izobraževanjem, kakor tudi z izvedbo usposabljanj »v živo« za zaposlene in sodelujoče v mreži prvih točk pomoči. FIRST e-orodje (e-izobraževanje in e-pomoč) bo implementirano v kombinaciji z usposabljanjem »v živo«.

Dodana vrednost projekta za posameznike in posameznice v mreži prvih točk pomoči bo dvig ravni znanja o problematiki nasilja v družini in nasilja zaradi spola; od boljšega razumevanja značilnosti te problematike do pridobivanja konkretnih znanj in veščin za nudenje ustrezne podpore in pomoči žrtvam nasilja. Kombinacija e-izobraževanja in usposabljanja »v živo« bo omogočila zagotavljanje ustrezne usposobljenosti sodelujočih v mreži prvih točk pomoči. Na takšen način bodo žrtve nasilja lahko dobile ustrezno podporo in pomoč.

KAKO LAHKO POSTANETE DEL MREŽE PRVIH TOČK POMOČI

Vašo organizacijo/podjetje prijazno vabimo k sodelovanju v mreži prvih točk pomoči za žrtve nasilja v družini in žrtve nasilja zaradi spola.

Vaši koraki, da postanete prva točka pomoči

  1. Povabili vas bomo k podpisu partnerskega sporazuma o sodelovanju vaše organizacije/podjetja v nacionalni mreži prvih točk pomoči za žrtve nasilja v družini in žrtve nasilja zaradi spola.
  2. Določili boste osebe in/ali lokacije, ki bodo aktivno delovale v mreži prvih točk pomoči.
  3. Posamezniki in posameznice, ki bodo v vaši organizaciji/podjetju delovali v mreži prvih točk pomoči, bodo uporabljali FIRST e-orodje (spletna učilnica in e-pomoč na spletni strani), ki jim bo nudilo osnovne informacije o značilnostih nasilja v družini in nasilja zaradi spola, o posledicah nasilja, pravicah žrtev, ustreznem odzivu in načinu komunikacije z žrtvami, o zakonodaji in pravnih zadevah.
  4. Izbrani FIRST trenerji/trenerke iz vaše organizacije/podjetja bodo nato v organizaciji/podjetju predstavili FIRST program ter k e-izobraževanju in uporabi FIRST e-orodja spodbudili še druge sodelavce in sodelavke. Prednost e-izobraževanja je, da omogoča večjo fleksibilnost, širši dostop do potencialnih udeležencev in udeleženk ter kontinuirano dostopnost FIRST e-orodja tudi po zaključku projekta.

Naši koraki

  1. Formalna vzpostavitev nacionalne mreže prvih točk pomoči ter promocija mreže na nacionalni in mednarodni ravni.
  2. Razvoj in promocija FIRST e-orodja ter organizacija srečanj posameznikov in posameznic iz organizacij, ki delujejo kot prve točke pomoči.
  3. Zagotavljanje informacij ter nudenje tehnične in svetovalne podpore posameznikom in posameznicam, ki bodo sodelovali v mreži prvih točk pomoči.

USPOSABLJANJE ZA STROKOVNJAKE IN STROKOVNJAKINJE

Z namenom doseganja visoke kakovosti psihosocialne podpore žrtvam nasilja v družini in žrtvam nasilja zaradi spola s strani mreže prvih točk pomoči smo razvili in izvedli program usposabljanja za trenerje in trenerke v kombinaciji z interaktivnim e-izobraževanjem ter orodjem za e-pomoč. Z e-pomočjo bomo zagotovili ključna priporočila, smernice za nudenje psihosocialne podpore žrtvam nasilja.

Usposabljanje je potekalo v aprilu 2017 v obliki 3-dnevne delavnice, v okviru katere so udeleženci in udeleženke pridobili nova znanja, veščine in gradiva za nudenje laične psihosocialne podpore žrtvam nasilja v družini in nasilja zaradi spola. Znanje in informacije bodo po usposabljanju prenesli v svojo matično organizacijo/podjetje.

KAKO LAHKO POSTANETE DEL MREŽE PRVIH TOČK POMOČI?

Vašo organizacijo/podjetje vabimo k sodelovanju v mreži prvih točk pomoči za žrtve nasilja v družini in žrtve nasilja zaradi spola.

ŽELITE POMAGATI? VKLJUČITE SE.

SLOVENIJA

ISA institut
Prešernova cesta 5
1000 Ljubljana
Slovenija

Telefon: +386 59 016 138
Email: info@isainstitut.si

VELIKA BRITANIJA

Center AIRE
17 Red Lion Square
London
WC1R 4QH
Velika Britanija

Telefon: 020 7831 4276

BOLGARIJA

Društvo Center Dinamika
9 ‘Panayot Hitov’ Street, floor 1
7012 Ruse
Bolgarija

Telefon: +359 887 493 503
Email: centre_dinamika@abv.bg

HRVAŠKA

Center ROSA
Kralja Držislava 2
10 000 Zagreb
Hrvaška

Telefon: +385 1 4551142
Email: cenzena@zamir.net