Običajni odzivi ljudi na nasilje so lahko:

• Zanikanje – nasilje se v resnici ni zgodilo, v tej družini/skupnosti/družbi ni nasilja; žrtve nasilja lažejo.
• Minimizacija – dejansko je manj nasilja in ni tako hudo, kot se prikazuje; žrtve nasilja pretiravajo; to so samo posamični incidenti.
• Racionalizacija – do nasilja je prišlo zaradi opravičljivih razlogov; žrtev si je »to« zaslužila; žrtev je izzvala storilca in on/ona se ni mogel/mogla drugače odzvati.
• Napačna interpretacija – neprimerna, zavajajoča, napačna terminologija ali definicija nasilja.
• Molk – zaradi prepričanja, da je nasilje v družini zasebna zadeva, moški in ženske, povzročitelji/povzročiteljice nasilja, žrtve nasilja in priče o nasilju ne spregovorijo.

V družinah, v katerih se dogaja nasilje, je mogoče prepoznati nekatere skupne značilnosti. Dve glavni značilnost sta visoka stopnja nadzora in zloraba moči s strani povzročitelja nasilja.

Druge značilnosti, ki jih lahko prepoznamo:

• Družina je izolirana, nima stikov z drugimi, ima šibko socialno mrežo. Članom družine ni dovoljeno preživljanje časa s prijatelji, sosedi, starimi starši …
• Visoka stopnja nadzora s strani dominantnega partnerja (psihološka, fizična, finančna).
• Žrtve nasilja v takšnem odnosu preživijo z uporabo različnih strategij preživetja, kot so zanikanje nasilja, minimalizacija nasilja, racionalizacija nasilja, idealizacija družinskega življenja …
• V družini sta stalno prisotni napetost in negotovost.

Posledice nasilja v družini in nasilja zaradi spola so raznolike. Ne obstaja edinstvena »kombinacija« posledic, ki bi lahko potrdile nasilje v družini in nasilje zaradi spola.

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola imata lahko različne vplive na zdravje žrtve.

Žrtev lahko izgubi občutek varnosti, nadzora in zaupanja.

Posledice nasilja se lahko odražajo v:

• spremenjenem načinu razmišljanja, spremenjeni zaznavi sebe, drugih, sveta, težavah s spominom, koncentracijo, nizkih pričakovanjih glede prihodnosti …,
• spremenjenem čustvovanju,
• telesnem odzivu, težavah, motnjah, boleznih,
• vedenju.

Nasilje v družini in nasilje zaradi spola prav tako predstavljata precejšnje finančno breme za državo (stroški zdravljenja, stroški bolniških odsotnosti, stroški, povezani s preprečevanjem nasilja …).

Načini, kako se otroci odzivajo na nasilje in posledice, ki jih utrpijo, so različni. Nekatere posledice so jasno vidne in opazne, druge so prikrite, manj prepoznavne. Potrebno je razumeti, kako so različne komponente otrokovega funkcioniranja povezane med seboj (kognitivno, čustveno, telesno funkcioniranje in vedenje). Posledice nasilja je potrebno gledati in ocenjevati v kontekstu razvojnega obdobja, v katerem je otrok, njegovega funkcioniranja v preteklosti in v sedanjosti, aktualne družinske situacije itd.

Posledice so kompleksne

Otroci imajo glede na različna razvojna obdobja vrsto razvojnih potreb. Izkušnje nasilja lahko vplivajo na zadovoljevanje le-teh. Izpostavljenost nasilju lahko vpliva na otrokovo telesno zdravje in razvoj, na otrokovo duševno zdravje in čustveni in vedenjski razvoj, na oblikovanje identitete, samopodobe, na njegove odnose z drugimi ljudmi, veščine skrbi za samega sebe. Stien in Kendall (2004) poudarjata, da rezultati številnih raziskav kažejo na negativne posledice, ki jih imajo izkušnje nasilja in zlorabe v otroštvu na razvoj možganov; posledice, ki fragmentirajo delovanje možganov, negativno vplivajo na dozorevanje možganov, na spomin, učenje.

Občutek varnosti, kontrole in zaupanja

Travmatske izkušnje nasilja porušijo občutek varnosti, občutek kontrole, zaupanje. Kot posledica izkušenj nasilja se lahko spremenijo  otrokove predstave o sebi, o drugih, o svetu.

Težave z regulacijo čustev in vzburjenja

Neustrezen stil navezanosti lahko okvari otrokovo sposobnost reguliranja afektov (Forgash in Copeley, 2008). Slednje je pogosto v primerih, ko je otrok žrtve nasilja v zgodnjem otroštvu. Otrok se nauči »izklopiti« neprijetno pretirano aktivacijo simpatičnega živčevja s spontano aktivacijo parasimpatičnega živčevja. Ponavljanje tega vzorca postane zasnova za kasnejše doživljanje sramu in disociacije kot močno pretiranega odziva na stres (Forgash in Copeley, 2008). Kot posledica travmatskih izkušenj lahko ostanejo možgani budni in pripravljeni na obrambo pred nevarnostjo tudi daljše časovno obdobje. Alarmni sistem organizma je vedno aktiven in stimuliran s travmatskimi spomini. Gre za stanje kroničnega stresa, ki ima neizogibne posledice v telesnem, čustvenem, kognitivnem in vedenjskem funkcioniranju otroka. Pri otrocih, ki so žrtve nasilja, zlorabe, je velikokrat prisotno nihanje med ekstremnim odzivom, vznemirjenjem, preplavljanjem s čustvi in na drugi strani čustveno otopelostjo, neodzivnostjo (Stien in Kendall, 2004). Konstanten občutek ogroženosti, strahu in vsiljujoči se spomini na travmatski dogodek praviloma vodijo do vedenja izogibanja in čustvene otopelosti kot blokade pred bolečimi spomini, doživljanjem.

Disociacija

Gre za pomemben obrambni mehanizem, ki spremlja travmatske izkušnje. Ima dvojno funkcijo: posamezniku pomaga, da se v času travmatskega dogodka, dogajanja, umakne travmatski izkušnji, se izogne bolečini, v nadaljevanju pa odloži integracijo travmatske izkušnje v perspektivo svojega življenja (van der Hart, Nijenhuis, Steele, 2006, v Forgash in Copeley, 2008). Disociacijo pojmujejo kot rešitev za občutek nemoči.

Spomin

Izkušnje nasilja lahko kot travmatske izkušnje na eni strani povzročijo izjemno slikovitost spomina, na drugi strani pa popolno blokado integracije izkušnje. Tako se lahko žrtev nasilja zelo podrobno in živo spomni travmatske izkušnje ali pa se ne spomni ničesar, morda samo fragmentov. Pogosto gre za kombinacijo obojega (van der Kolk in drugi, 2007). Ko otrok govori o travmatičnih izkušnjah, je potrebno upoštevati, da: ni nujno, da bo povedal vse, kar si je zapomnil; določenih okoliščin sploh ni zaznal in niso bile shranjene v spominu; določene vsebine je otrok pozabil; določene vsebine so se »spremenile«, ko so se vsebine, ki si jih je zapomnil, dopolnjevale in mešale z novimi informacijami, ali pa je luknje v spominu »mašil« s svojimi razlagami, novimi informacijami; določene vsebine so bile pod vplivom psiholoških obramb potisnjene v nezavedno; nekaterih stvari se bo lahko spomnil čez čas. Nekateri otroci in tudi odrasli morda ne bodo imeli verbalnega spomina na izkušnje nasilja, čustveni spomin bo shranjen v telesu. Slednje je povezano s tem, da se hipokampus, del možganov, ki omogoča shranjevanje spominov, pri otrocih razvije med drugim in tretjim letom starosti, amigdala, del možganov, ki zazna grozo in strah, pa je zrela ob rojstvu (Burke, 2012, v Van der Kolk, 1996).

Težave v medosebnih odnosih

Otroci, ki so žrtve nasilja, imajo pogosto težave z zaupanjem vase in v druge ljudi, težave z vzpostavljanjem vezi z drugimi, težave v izražanju in sprejemanju naklonjenosti. Pogosto je na eni strani prisotna močna potreba in hrepenenje po bližini in na drugi strani strah pred bližino, ki lahko pomeni rizik za to, da bo otrok v odnosu ponovno prizadet, bo doživel bolečino (Stien in Kendall, 2004). Vezano na medosebne odnose lahko otroci razvijejo vrsto strategij preživetja. Tudi v svetovalnem procesu se bomo soočili z njimi. Včasih lahko otrok potrebuje veliko časa, da se počasi približa v odnosu, da korak za korakom poskuša zaupati. Včasih lahko navzven deluje odprto, a je v resnici umaknjen v sebi. Včasih je otrokovo vedenje moteče, lahko tudi destruktivno. Lahko, da ne želi sodelovati, direktno ali indirektno izraža odklonilen odnos do nas, do svetovalnega procesa, je uporniški. Lahko pa bo zelo vodljiv, sodelujoč, se bo hitro približal v odnosu, nas bo idealiziral. Pri nekaterih otrocih lahko zaznamo izrazito potrebo po tem, da imajo kontrolo v odnosu.

Napačen model

Fizično nasilje, katerega direktna žrtev ali priča je otrok v svoji družini, je lahko zanj »sporočilo«, da je fizično nasilje sprejemljiv način reševanja konfliktov in vplivanja na druge ljudi. Po van der Kolku (1997, v Stien in Kendall, 2004) obstaja pri dečkih, ki so priče nasilju svojega očeta nad njegovo partnerko, 10x večja verjetnost, da bodo tudi sami kot odrasli moški izvajali nasilje nad svojo partnerko, v primerjavi z moškimi, ki kot otroci niso bili izpostavljeni nasilju v partnerskem odnosu.

Iz poglavja »Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoč pri soočanju s posledicami nasilja.« Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. [15]

Otroci, tako kot odrasli, razvijejo različne strategije, da bi preživeli izkušnje nasilja. Strategije so individualni vzorci mišljenja in ravnanja, v nadaljevanju so predstavljene samo nekatere:

• umik vase, pasivnost – da bi bil neopazen, bi se izognil nasilju …,
• pridnost in poslušnost – da bi preprečil nasilje,
• uporniško vedenje, destruktivno vedenje … – lahko tudi zato, da bi pritegnil pozornost (»da bi nekdo videl njegovo stisko«),
• čustvena otopelost,
• disociacija,
• preokupacija s tem, da bi sebe, sorojence, odraslega, ki je žrtev v družini, zaščitil pred nevarnostjo nasilja – stalno je »na preži«,
• stalna pozornost in zaščita odraslega, ki je žrtev nasilja v družini (najpogosteje je to mama) – žrtev želi imeti ves čas »na očeh«,
• stalna čustvena podpora tistemu, ki je žrtev nasilja v družini,
• zavračanje tistega, ki je žrtev nasilja v družini,
• otrok se postavi na stran storilca – zanika, minimalizira nasilje storilca, lahko tudi sam začne izvajati nasilje,
• bodisi popolno zavračanje nasilja ali pa prevzemanje modela nasilnega ravnanja, ki »ti da občutek moči«,
• oklepanje pomembne igrače, s pomočjo katere otrok »predeluje« izkušnje nasilja,
• umik v domišljijski svet,
• poskuša doseči nadpovprečne akademske dosežke, športne dosežke ali pa popusti pri šolskem delu,
• prevzame vlogo odraslega v družini, ki mora poskrbeti za gospodinjska opravila, mlajše sorojence …,
• delinkventno vedenje,
• zloraba drog, alkohola,
• motnje hranjenja,
• samopoškodovanje,
• samomorilne misli in poskusi samomora,
• psihosomatske težave, bolezni.

Strategije spoprijemanja otroku pomagajo preživeti in se zaščititi pred nasiljem in so kot take pozitivne, vendar pa so dolgoročno najpogosteje škodljive za njegov osebnostni razvoj. Ustrezna zgodnja zunanja intervencija za zaščito otroka je tako izjemnega pomena za zmanjšanje posledic nasilja, ki jih lahko utrpi otrok.

Iz poglavja »Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoč pri soočanju s posledicami nasilja.« Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. [15]

Žrtve nasilja v družini ali nasilja zaradi spola: [13]:

• se lahko zdijo kot »na pozor« in v stalni pripravljenosti ustreči partnerju/staršu, ki izvaja nasilje; strinjajo se z vsem, kar le-ta reče ali naredi;
• svojemu partnerju/staršu pogosto poročajo o tem, kje so in kaj delajo;
• pogosto prejemajo nadzorovalne, nadlegujoče telefonske klice s strani partnerja/starša, ki izvaja nasilje. Le-ta jih lahko tudi zasleduje;
• ne smejo imeti kontaktov s svojo družino in prijatelji ali pa so ti kontakti omejeni;
• ne smejo iti ven »v javnost« brez svojega parterja ali pa so te priložnosti zelo redke;
• imajo omejen dostop do denarja;
• imajo pogosto poškodbe, ki jih pripišejo posledicam »nesreče« (padec …);
• pogosto in brez pojasnila ne pridejo v službo, šolo ali na družabne prireditve;
• oblačijo se tako, da skrijejo modrice ali brazgotine;
• pri njih zaznamo spremembe vedenja, osebnosti (lahko imajo nizko stopnjo samozavesti; četudi so bile včasih samozavestne, postanejo odmaknjene itd.);
• imajo čustvene težave, težave v duševnem zdravju (so depresivne, anksiozne, imajo samomorilne misli, poskušajo narediti samomor itd.).

Glavni razlogi za nerazkritje nasilja [12]:

• občutki krivde, sramu in zadrege;
• strah, da ji/mu ne bodo verjeli;
• strah, da bo razkritje vzrok za stopnjevanje nasilja;
• strah pred formalnimi postopki (na policiji, centru za socialno delo, sodišču …) in pred posledicami teh postopkov (izguba otrok, partner bo šel v zapor …).

Glavni razlogi, zakaj je otrokom težko spregovoriti o njihovi izkušnji nasilja in zlorabe:

• povzročitelj nasilja uporabi različne manipulacijske tehnike;
• grožnje povzročitelja nasilja;
• povzročitelj nasilja otroka podkupuje z različnimi »privilegiji« ali koristmi;
• naklonjenost do povzročitelja nasilja, navezanost nanj/nanjo (v primerih, ko je povzročitelj nasilja eden od staršev ali skrbnik, je ta odnos še posebej zapleten);
• strah, da mu/ji ne bodo verjeli;
• strah pred izgubo ljubezni staršev/skrbnikov;
• občutki krivde glede nasilja, zlorabe (tepen je bil, ker je bil poreden, zmerjajo ga, ker je slab …);
• občutki krivde in odgovornosti za razpad družine, ločitev staršev (če bi bilo nasilje v družini razkrito);
• občutki krivde in odgovornosti za to, kar bi se zgodilo povzročitelju nasilja (zaporna kazen);
• sram;
• omejene sposobnosti komunikacije (pri majhnem otroku, otroku s posebnimi potrebami …);
• negativne izkušnje, ko je že povedal ali želel povedati o zlorabi;
• pomanjkanje podpore in zaščite s strani starša, ki ni povzročitelj nasilja, zlorabe (ne zaščiti otroka …);
• neravnovesje moči med odraslim in otrokom.

Tveganja, povezana s fizičnim nasiljem in psihičnimi posledicami [13]:

• Grožnje in nasilje se lahko stopnjujejo; posledice lahko utrpijo žrtev, otroci, prijatelji, družina žrtve, tudi hišni ljubljenčki.
• Povzročitelj nasilja lahko udejanji svoje grožnje s samomorom in se poškoduje.
• Povzročitelj ne preneha z nadlegovanjem, zalezovanjem in z drugimi oblikami nasilja; to je še
• posebej problematično, če ima stike z žrtvijo (kot na primer v času sodno odrejenih stikov).
• Fizične poškodbe in/ali smrt žrtve.
• Posilstvo ali spolna zloraba žrtve.

Tveganja, povezana z otroki [13]:

• Psihično, fizično in/ali spolno nasilje, zloraba,
• povečano tveganje za otroke zaradi nenadzorovanih ali slabo nadzorovanih stikov povzročitelja nasilja,
• izguba otrok (izguba skrbništva ali ugrabitev otroka),
• negativen vpliv na otroka kot posledica razpada družine, nasilja v družini.

Tveganja, povezana s financami [13]:

• Skrb glede sposobnosti plačevanja pravnih stroškov,
• znižan življenjski standard – potencialna izguba doma, lastnine, soseske,
• izguba prihodka ali službe – potencialna izguba partnerjevega prihodka; morda bo potrebno dati odpoved zaradi selitve ali zaradi skrbništva nad otroki, nesposobnost za delo zaradi groženj in nadlegovanja.

Tveganja, povezana z odnosom s povzročiteljem nasilja [13]:

• Izguba partnerja, izguba razmerja,
• izguba pomoči pri vzgoji otrok, v gospodinjstvu …,
• izguba skrbnika (za starejše osebe ali osebe s posebnimi potrebami).

Tveganja, povezana z odnosi z družino, prijatelji, skupnostjo [13]:

• Strah pred negativnimi odzivi prijateljev, družinskih članov ter strokovnjakov,
• prepričanje žrtve, da ji ne bodo verjeli, da je ne bodo jemali resno, da bo videna kot kriva ali da bo prisiljena narediti nekaj, kar se ji ne bo zdelo prav,
• obsojanje, da je slaba žena, mama, otrok, oče, mož, partnerka, partner …,
• strah, da se bodo drugi počutili neprijetno glede »zavzemanja določene strani« ali pa se ne bodo želeli vključiti, pomagati …,
• strah žrtve, da bo breme prijateljem in družini,
• pričakovanja in pritisk okolice, da vztraja v odnosu (zaradi prepričanj, povezanih z veroizpovedjo ali kulturo ali zato, ker otroci »potrebujejo očeta«…),
• strah, da bodo dejanja ljudi, ki želijo pomagati, samo poslabšala situacijo (se bo nasilje stopnjevalo).

Iskanje pomoči je pogosto proces, ki ima več faz. V vsaki fazi iskanja pomoči žrtve nasilja iščejo konec nasilja in ne nujno tudi konca razmerja. Informacije o različnih virih pomoči in podpore, ki so jim na razpolago, so zelo pomembne. Občutki žrtve v zvezi z nasiljem, zlorabo, glede povzročitelja nasilja, se lahko spreminjajo. Zato je pomembno, da tako strokovnjaki kakor tudi drugi, ki lahko žrtvi nudijo pomoč, zagotovijo, da se lahko žrtev brez zadržkov ali zadrege (ponovno) obrne nanje po pomoč. [12]

Ne.

Pomembno je opogumiti žrtve nasilja, da spregovorijo o izkušnjah nasilja, jim pomagati, da razumejo, kaj se jim dogaja, ter jim nuditi pomoč, ki jo potrebujejo. [11] Čeprav se vam morda zdi, da niste primerno usposobljeni, da bi lahko nudili kvalitetno podporo in pomoč žrtvi nasilja, je pomembno, da se zavedate, da lahko vsak od nas vsaj posluša žrtev nasilja, ne zanika ali minimalizira njenih izkušenj ter ji nudi čustveno podporo. Za številne žrtve nasilja je pomembna izkušnja že to, da imajo osebo, ki jih posluša, jim nudi podporo in jim verjame.

Osnova za podporen pogovor z žrtvijo nasilja sta varno okolje in zaupen, podporen odnos.

Podporno, varno okolje sestavljajo:

• fizična in čustvena varnost,
• zaupnost,
• jasno vidni letaki, posterji in materiali z informacijami za pomoč žrtvam nasilja so lahko pomembno sporočilo za žrtev nasilja, da je v okolju, kjer lahko varno spregovori o nasilju. Materiali naj bodo na voljo v različnih formatih in, če je mogoče, v različnih jezikih.

Podporen odnos sestavljajo:

• razumevanje brez obsojanja,
• empatična podpora,
• spol osebe, ki nudi pomoč, je lahko zelo pomemben.

• Dobiš podporo, ki jo potrebuješ.
• Ljudje so zvesti.
• Ne obsojajo te.
• Sprejemajo te takšno/takšnega kot si; sprejemajo to, kar izkusiš, čutiš in razmišljaš.
• Slišijo te.
• Ljudje so jasni
• Sprejemajo te takšno/takšnega, kot si.
• Odnos se čuti pristen.
• Ljudje so odprti in te podpirajo.

O nasilju v družini in nasilju zaradi spola vprašajte samo takrat, ko osebe nihče ne spremlja. Intimni partner, družinski član ali odrasli otroci, ki morda spremljajo žrtev, so lahko tisti, ki nasilje povzročajo.

• Poslušajte brez sodb in vrednotenja.
• Opazujte (Kaj vidite, slišite, kako oseba govori, kako se giba, kako se drži …).
• Vprašajte. Ne zaslišujte.
• Ne sklepajte prehitro, ne delajte prehitrih zaključkov.
• Pojasnite.
• Bodite iskreni.
• Ne poskušajte reševati.

Smernice za aktivno poslušanje

• Pozorno poslušajte in ne prekinjajte ves čas.
• Upoštevajte pomen molka, tišine – pomembno jo je dovoliti, jo znati prenesti.

Bodite pozorni na govorico telesa

• Pozornost in zanimanje izrazite z neverbalno govorico (drža telesa …).
• Pri pogovoru uporabite neverbalne spodbude (npr. kimanje).
• Bodite pozorni na neverbalno komunikacijo sogovornice/sogovornika.

• Izrazite podporo in bodite prijazni.
• Lahko vprašate:
  • »Kako vam lahko pomagam?«
  • »Je kaj narobe?«
  • »Ali potrebujete pomoč?«
  • »Ali se počutite ogroženi?«
  • »Ali je vaše življenje ali življenje vaših otrok v nevarnosti?«
  • »Ali ste že komu zaupali o nasilju ali zlorabi, ki jo doživljate?«
• Pokažite in izrazite, da razumete, da ji/mu je težko …
• Izrazite skrb. Povejte, da bi želeli pomagati.
• Če je oseba razburjena, ji pomagajte, da se pomiri. Vprašajte jo/ga, kaj bi ji/mu pomagalo pomiriti se.
• Poskušajte pomagati zagotoviti fizično varnost.
• Poslušajte, kaj oseba sporoča (verbalno in neverbalno).
• Pojasnite, kaj lahko naredite, kako lahko pomagate.
• Poudarite, da je močna oseba; je preživela izkušnje nasilja in povedala o nasilju.
• Bodite pozorni na to, kaj oseba potrebuje, pričakuje (zaščito, da se nasilje ustavi, informacije o tem, kam se obrniti po strokovno pomoč, pomoč pri prijavi nasilja, pomoč pri klicu kriznega centra, zavetišča, pravni nasvet itd.).
• Pokažite in izrazite, da ji/mu verjamete.
• Ne poskušajte iskati dokazov, da je res žrtev kaznivega dejanja. To prepustite policiji. Verjemite ji/mu, da je žrtev nasilja.
• Ne iščite »objektivne resnice«. To prepustite policiji. Osredotočite se na nudenje čustvene podpore osebi v stiski ter osnovnih informacij o možnih oblikah pomoči.
• Jasno izrazite svoje prepričanje glede nasilja. Ne minimalizirajte, racionalizirajte, opravičujte in ne tolerirajte nasilja.
• Osebi, ki je doživela/doživlja nasilje, povejte, da je njena/njegova pravica, da je varna/varen.
• Pojasnite, da nihče nima pravice povzročati nasilja.
• Poudarite: »Nasilje (zloraba) ni vaša krivda. Oseba, ki povzroča nasilje, je v celoti odgovorna za nasilje.«
• Pomagajte jim najti njihove vire podpore in moči (prijatelji, družina, sodelavci, znanje, veščine itd.).
• Priskrbite informacije o različnih oblikah pomoči (institucije, nevladne organizacije, postopki …).
• Spoštujte odločitev osebe glede tega, kako bo ravnala.
• Zahvalite se za zaupanje; da vam je povedala/povedal o nasilju.

• Ne vprašajte:
  • »Kaj ste storili, da je bil/bila nasilen/nasilna do vas?«
  • »Zakaj nasilja niste prijavili?«
  • »Zakaj niste že prej odšli?«
  • »Kako ste lahko dovolili, da se tako obnaša do vas?«
• Ne iščite dokazov za nasilje.
• Nikoli ne zahtevajte soočenja s povzročiteljem nasilja. Oseba, ki povzroča nasilje, ima večjo moč kot žrtev. Odnos ni nikoli enakovreden.
• Do žrtve nasilja se ne obnašajte pokroviteljsko. Odraslo osebo, ki ima izkušnje nasilja, obravnavajte kot kompetentno osebo.
• Ne moralizirajte, ocenjujte ali sodite ljudi in njihovega razmišljanja, čustev in dejanj.
• Do žrtve nasilja ne imejte nerealnih pričakovanj. Ne silite jo/ga v to, da bi morala/moral narediti nekaj, kar vi mislite, da je prav.
• Ne dajajte nasvetov.
• Pozorni bodite na to, da žrtve nasilja ne bi razumela, da je bilo njeno/njegovo vedenje vzrok za nasilje.
• Ne zaslišujte, ne sprašujte podrobnosti glede tega, kar se je zgodilo.
• Ne pretvarjajte se, da niste slišali, ko je oseba povedala o zlorabi ali nasilju.
• Ne poskušajte reševati žrtve nasilja. Ohranite primerne meje (ne ponudite ji npr., da je lahko začasno pri vas doma, če nima kam iti; ne spremljajte je v stanovanje, da bi vzela obleke, dokumente in druge stvari, ki bi jih morda potrebovala, ko odide od doma – stran od povzročitelja nasilja …)
• Ne odzovite se na pretirano dramatičen način (»Oh, to je katastrofalno.«; »To je resnično grozno.«; »Nasilje povzroča nepopravljivo škodo …«).
• Ne kritizirajte niti žrtve niti povzročitelja nasilja.
• Ne delite z osebo podrobnih informacij o morebitnih lastnih izkušnjah nasilja v družini ali nasilja zaradi spola.
• Ne silite osebe, da zapusti povzročitelja nasilja.

Ne, takšno vprašanje ni primerno.

Ne, to ni primerno. Nikogar ni primerno kritizirati. Pomembno je, da obsodimo nasilna dejanja in ne osebe.

Ne, to ni primerno. Nikogar ni primerno kritizirati. Pomembno je, da obsodimo nasilna dejanja in ne osebe.

Ko smo soočeni z realnostjo nasilja ali spolne zlorabe, katere žrtev je otrok, se večina ne more izogniti prvi reakciji zanikanja: »A je to možno?«, »Ne morem verjeti, da je to res.« … Pogosto je na tehtnici več stvari: ali se odzvati, ukrepati ali ne narediti ničesar, ker: »Ne vem, če je sploh res,« ker: »Ne vem, kako ravnati, da bi pomagali otroku in ne bi še bolj poglobili njegovih ran.« Pomembno je, da otroku verjamemo in ga zaščitimo, saj se otrok težko oziroma se ne more zaščititi sam. Sum nasilja nad otrokom moramo prijaviti. Dogodki, ki sledijo razkritju nasilja, spolne zlorabe otroka (reakcije družine, drugih ljudi, intervencija policije, sodišča, centra za socialno delo …), pomembno vplivajo na to, kakšen vpliv oziroma posledice bo imelo nasilje ali spolna zloraba na otroka.

Pomembno je zagotoviti, da bo moral otrok čim manjkrat podrobno govoriti o nasilju ali o spolni zlorabi. Na ta način lahko pomagamo, da ne bo vedno znova travmatiziran zaradi podrobnega spraševanja, spominjanja, govorjenja o nasilju, katerega žrtev je bil.

Osnovna priporočila:

• Poskušajte ostati mirni. Vaš prvi odziv je zelo pomemben.
• Verjemite, kar vam otrok sporoča. Prepogosto se zgodi, da otrokom ne verjamemo. Poslušajte otroka na neobsojajoč način.
• Potrdite otrokova čustva (»Razumem, da si jezna/jezen.«, »Normalno je, da si žalostna/žalosten.«).
• Otrok bo o svojih izkušnjah morda govoril z direktnimi, slikovitimi izrazi. Bodite pripravljeni. Poskusite uporabiti iste izraze.
• Ne izogibajte se temam, ob katerih ste morda v zadregi. Otroku dajte vedeti, da se lahko z vami pogovarja o vsem, kar ga teži.
• Ne sklepajte prehitro. Naj otrok pove svojo zgodbo. Ne delajte takoj zaključkov.
• Otroku zagotovite, da:
  • vam ni vseeno;
  • sta še vedno prijateljici/prijatelja;
  • ni kriv/-a za nasilje, zlorabo.
• Otroku povejte, kako boste ukrepali, kaj boste storili (npr. povedali nekomu, da boste zagotovili primerno pomoč itd.).

• Zanikanje, da se je nasilje, zloraba zgodila, dogajala (»Ali si prepričana/prepričan, da se je to zgodilo?«).
• Poudarjanje otrokove krivde in odgovornosti (»Bil/a si poredna/poreden.«, »Tudi ti si se dotikal/a strica …«).
• Pretirana reakcija (»Oh, to je katastrofalno.«; »To je resnično grozno …«).
• Poudarjanje statusa žrtve (da je otrok »poškodovan«, brez moči …).
• Pretirano zaščitniško vedenje do otroka.
• Sugestivna vprašanja (»Ali si šla/šel v njegovo sobo?«).
• Negativna oblika stavka.
• Dve vprašanji v stavku, kompleksna vprašanja (kdo, komu, kaj itd.).
• Besede v tujem jeziku, abstraktne besede.
• Vprašanja, ki se začnejo z »zakaj« (»Zakaj nisi o tem povedal/-a že prej?«).
• Izražanje šoka in nezaupanja.
• Kritiziranje, moraliziranje, oštevanje.
• Grožnje (»Moraš povedati resnico. Tvoj oče gre lahko v zapor.«).
• Obljube, ki niso v naši moči (»Obljubim ti, da se ti to ne bo nikoli več zgodilo.«; »Obljubim ti, da o tem ne bom nikomur povedal/a.«).

Ne.

Psihičnih, čustvenih in vedenjskih odzivov žrtve na nasilje ne bi smeli obravnavati kot patološke, ampak kot normalne odzive na doživeto nasilje. Da bi lahko preživela v odnosu, v katerem doživlja nasilje, žrtev nasilja razvije različne strategije preživetja. To je normalna reakcija na doživeto nasilje. [6]

VZPOSTAVITEV KONTAKTA

1. Na začetku se predstavite.

»Pozdravljeni, jaz sem Jana.«

2. Vprašajte se, ali je varno vprašati/govoriti o nasilju? »Nekatera vprašanja, ki jih lahko vprašate so …«

»Ali potrebujete pomoč?«

»Je kaj narobe?«

»Kako vam lahko pomagam?«

»Ali se počutite ogroženo?«

»Ali je vaše življenje ali življenje vaših otrok ogroženo?«

Razmislite o varnosti, zaupanju, zaupnosti. Kje se je primerno pogovarjati z osebo, da se bo počutila varno in bo lahko govorila o svojih izkušnjah, svoji stiski. Kdo je prisoten pri pogovoru?

KAJ JE PROBLEM?

• Pozorno poslušajte, kaj vam oseba govori (verbalno in neverbalno).
• Aktivno se osredotočite na žrtev.
• Pomembno je, da razumete potrebe osebe z izkušnjo nasilja in njena pričakovanja do nas.
• To lahko pomembno pripomore k oceni čustvenega stanja osebe, njenih potreb (po informacijah, aktivnostih, itd.) ter njenih pričakovanj.
• Definirajte nasilje kot nasilje. Ne uporabljajte drugih definicij, kot na primer konflikt, prepir, slaba komunikacija, pretiravanje, pretirana občutljivost, itd.
• Verjemite ji/mu, da je žrtev nasilja.
• Jasno opredelite kot je žrtev in kot je povzročitelj nasilja.
• Poudarite, da je oseba, ki povzroča nasilje, v celoti odgovorna za nasilje; nikoli ne poskušajte deliti odgovornosti za nasilje med žrtev in povzročitelja nasilja.

KAJ JE BILO NAREJENO DO SEDAJ?

• Povprašujte in poslušajte: kaj je oseba že naredila, da bi se nasilje ustavilo in bi dobila pomoč, ki jo potrebuje?
  • Ali je o nasilju že s kom govorila/govoril?
  • Ali je nasilje v preteklosti prijavila/prijavil?
  • Ali je prejela/prejel socialno pomoč?
  • Ali je oz. je bila v kriznem centru ali zavetišču?
  • Kdo ji/mu je do sedaj kdo pomagal? …

• Žrtvi nasilja nudite čustveno podporo:
  • Potrdite ji/mu, da je ravnala/ravnal prav, da je poiskala/poiskal pomoč.
  • Pomagajte zmanjšati njene/njegove občutke krivde.
  • Pogovorite se o njenih/njegovih čustvih, željah in potrebah

KAKŠNI SO MOŽNI KORAKI/POTENCIALNI VIRI MOČI?

• Skupaj z osebo raziščite njene potencialne vire moči (podporna socialna mreža, možnosti bivanja, finance, zaposlitev, informacije …) ter možne korake za ustavitev nasilja, odhod iz odnosa, v katerem doživlja nasilje.
• Ponudite informacije glede različnih oblik pomoči (državne ustanove, nevladne organizacije, varne namestitve, postopki …).
• Pomembno je, da skupaj z osebo raziščete, kateri so njeni viri moči – stvari, ki ji pomagajo, da se pomiri, sprosti, ostane pozitivna, da se čuti povezano, da ima podporo. Pogovorita se, kaj lahko naredi, da poskrbi za dobro fizično in psihično počutje.

 VARNOSTNI NAČRT

• Skupaj z žrtvijo nasilja naredite načrt nadaljnjih aktivnosti, da bi ustavili nasilje in zagotovili pomoč in podporo, ki jo potrebuje.
• Podprite in spoštujte njeno/njegovo odločitev.
• Povejte ji/mu, kakšni bodo vaši koraki (če morate podati prijavo policiji ali na center za socialno delo itd.)
• V nujnih primerih, ko je ogroženo življenje ali v drugih primerih, ko je nujna intervencija policije, pokličite policijo!
• Skupaj z žrtvijo oblikujte VARNOSTNI NAČRT.

• Izogibajte se kuhinji (noži itd.).
• Izogibajte se sobam, ki nimajo še kakšnega izhoda (kopalnice itd.).
• Izogibajte se prostorom, kjer se nahaja orožje.
• Izogibajte se prostorom, kjer so otroci, saj bi partner lahko poškodoval tudi njih. Naučite jih, da se umaknejo in vam ne poskušajo pomagati. Če so otroci dovolj stari, jih morda lahko naučite, da v primeru nasilja pokličejo policijo.
• Vedno imejte pri sebi (ali pa na mestu, kjer jih lahko v naglici vzamete) pomembne dokumente (potni list, zdravstvena kartica, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje itd.) ter zdravila, ki jih potrebujete vi ali vaši otroci.
• Z otroki se pogovorite, kako se odzvati v primeru nasilja (ali naj gredo k sosedom, pokličejo policijo itd.).
• Če se fizičnemu nasilju ne morete izogniti, zavzemite položaj, ki bo pomagal omejiti fizične poškodbe (zvijte se v klobčič, zaščitite glavo z rokami).
• Izogibajte se nošenju šalov ali dolgega nakita, s katerimi bi vas povzročitelj nasilja lahko zadavil.
• Mobilni telefon imejte vedno napolnjen in pri sebi. Pomembne telefonske številke imejte shranjene za hitro klicanje.
• Če je mogoče, o nasilju povejte vsaj enemu sosedu/sosedi ter jih prosite, da pokličejo policijo, če slišijo kričanje ali klice na pomoč.
• Poskusite ohraniti stik z vsaj eno osebo, ki ji zaupate. Zabeležite vse dogodke nasilja; če se boste v prihodnosti odločili, da nasilje prijavite, vam bodo zapisi prišli prav. Podatke hranite na varnem mestu, najbolje je, če to ni doma.
• Če ste poškodovani, obiščite zdravnika. Hranite vse vaše zdravstvene podatke na varnem mestu.
• Poskusite ohraniti vsaj eno aktivnost izven vašega doma (obisk v trgovini, sprehod psa, odnašanje smeti itd.).
• Če je mogoče in kolikor pogosto je mogoče, spreminjajte geslo na vašem e-poštnem naslovu, računih na socialnih omrežjih (Facebook, Linkedin itd.) ter spletnem bančništvu. S tem omejite možnosti nadzora s strani povzročitelja nasilja.
• Obrnite se na organizacije v vaši lokalni skupnosti, ki izvajajo programe za pomoč žrtvam nasilja. Tam lahko dobite čustveno podporo, svetovanje, informacije glede varne namestitve ter druge informacije in storitve, ne glede na to ali ostanete ali odidete iz odnosa s povzročiteljem nasilja.
• Zgradite si kolikor je mogoče močno mrežo podpore.

Vzemite le nujne stvari:

• pomembne dokumente (osebna izkaznica, zdravstvna kartica, vozniško dovoljenje, rojstni listi, poročni list itd.),
• denarnico,
• ključe od stanovanja in avta,
• mobilni telefon in polnilec,
• zdravila za vas in vaše otroke.

Ko boste v varnem okolju (varna hiša, krizni center itd.), vas lahko policija pospremi po vaše druge osebne predmete.

• Bodite previdni, da vaš partner ne bo opazil, da se pripravljate na odhod. Če greste v službo, pojdite tako kot običajno. Če peljete otroka v vrtec ali šolo, potem odidite od tej priložnosti. Če ste večinoma doma, potem odidite, ko partnerja ni doma.
• Preselite se nekam, kjer je manjša možnost, da vas bo partner iskal (varna hiša, prijatelji, ki jih ne pozna …).
• Če je mogoče, hranite pri prijateljih ali sorodnikih kovček s ključnimi osebnimi predmeti, kopijami pomembnih dokumentov, potrebnimi zdravili ter rezervnimi ključi od avta in stanovanja.

Če imate možnost pripraviti varnostni načrt za odhod iz odnosa, v katerem doživljate nasilje, potem se povežite z nevladno organizacijo, ki izvaja programe za pomoč žrtvam nasilja.

• Doma si namestite čim več varnostnih mehanizmov (dodatne ključavnice, varna vrata, alarm, prižig zunanjih luči na senzor …).
• Vedno imejte pri sebi napolnjen mobilni telefon s shranjenimi pomembnimi številkami.
• Pokličite policijo, če je vaš bivši partner ponovno nasilen do vas (poskuša vdreti v stanovanje, vas pretepsti, vam grozi …).
• Vaši otroci naj si zapomnijo vašo telefonsko številko in številko policije, če bi jih vaš bivši partner poskušal ugrabiti.
• Razmislite o tem, da bi spremenili telefonsko številko.
• Bodite previdni, komu poveste vaš novi naslov, da zanj ne bi izvedel bivši partner.
• Bodite pozorni na informacije, ki jih objavljate na spletu.
• Če je mogoče, poskrbite, da vaša pošta ne prihaja na stari naslov.
• Razmislite o prijavi nasilja. To bo pomagalo zagotoviti večjo varnosti.
• Če ima vaš partner prepoved približevanja vam ali vašim otrokom, prosite sosede, da pokličejo policijo, če ga vidijo v vaši bližini.
• Poskrbite, da so v šoli in vrtcu obveščeni o vaši situaciji, glede dovoljenih/dogovorjenih stikov z otroki.
• Izogibajte se samotnim ulicam in parkiriščem.
• Spremenite vsa gesla (za e-pošto, socialna omrežja, e-bančništvo …).

V nujnih primerih, ko je ogroženo življenje, ali v drugim primerih, ko je potrebna intervencija policije, pokličite interventno številko policije!

Prijavo na policijo lahko podate:

• po telefonu na intervencijsko številko 113,
• osebno na najbližji policijski postaji ali policijski upravi,
• preko anonimne e-prijave.

Če bi želeli podati anonimno prijavo nasilja v družini, lahko to storite preko spletne strani: http://www2.gov.si/e-uprava/prijavadn.nsf#.

Če ste žrtev nasilja, povejte ob prijavi naslednje informacije:

• Osebne informacije (ime).
• Lokacijo – kje se nahajate v času klica.
• Kaj se je zgodilo, zakaj potrebujete pomoč policije.
• Če potrebujete zdravniško pomoč, to takoj povejte!
• V primeru neposredne nevarnosti ostanite na liniji. Policist/policistka vam bo točno povedal/povedala, kaj morate narediti. Če je potrebno, bodo policisti/policistke prišli tja, kjer se nahajate.

Nekaj stvari, ki si jih je dobro zapomniti v primeru prijave nasilja:

• Povzročitelj nasilja bo pogosto grozil žrtvi, da bi zagotovil, da žrtev o nasilju ne bi govorila. Ali pa se bo vedel, kot da je vse v redu.
• Pomembno je, da žrtev jasno izrazi, da potrebuje pomoč.
• Pomembno je, da žrtev policistom pove, če je v primeru nasilja prisoten še kdo drug (otroci ali druge osebe). Če bo potrebno, bodo policisti poklicali center za socialno delo, kjer bodo zagotovili pomoč žrtvi in družini.
• Policisti bodo ločeno govorili z žrtvijo in s povzročiteljem nasilja. Postopek lahko traja tudi več ur.
• Če je potrebno, bo policija izdala prepoved približevanja povzročitelju nasilja, kar pomeni, da le-ta ne bo imel dovoljenja, da se približa žrtvi, ne glede na to kje se žrtev nahaja.
• Če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, lahko policija povzročitelja nasilja pridrži.
• Ob zaključku postopka na policiji se žrtev nasilja lahko vrne domov, če je z vidika zagotavljanja varnosti žrtve to možno.

• Ko prijavite nasilje, bodite pripravljeni: zabeležite si čim več podatkov o izkušnjah nasilja. To vam bo v pomoč, da boste lahko na policiji povedali/podrobno opisali, kaj se vam je dogajalo/zgodilo, zakaj potrebujete pomoč policije.
• Policistu/policistki pokažite morebitne telesne poškodbe. Pojdite k zdravniku in/ali h ginekologu in shranite izvide, potrdila in drugo dokumentacijo, ki bo lahko dokaz v nadaljnjih postopkih.
• Ko prijavite nasilje, povejte policistu/policistki, kdo so morebitne priče nasilja.
• Prav tako povejte o kakršnikoli materialni škodi, ki je posledica nasilja. V zvezi s tem bodo na policiji pridobili dokaze, če bo to mogoče.
• Ne pozabite shraniti vse dokumentacije, povezane s prijavo.
• Od prijave nasilje na policiji do obravnave na sodišču lahko traja več mesecev, v nekaterih primerih lahko tudi več let.

• Prijava preko e-pošte ne bo deležna enako hitrega odziva kot prijava preko telefona ali osebno na policijski postaji.
• Spletne prijave so namenjene za ne-urgentne primere.
• Pazite, da niste neposredno ogroženi, ko podajate spletno prijavo nasilja.